Hočeš braniti Zahod? Najprej se moraš zavedati, kaj Zahod je!

Morda je smešno govoriti o ležernosti petkovega večera kot o dosežku civilizacije, zlasti če ga primerjamo s katedralami, z muzeji in drugimi spomeniki preteklosti, v senci katerih se odvija.

Morda se zdi celo nekoliko dekadentno. Je vse, na kar je danes ponosna Evropa, posedanje po kavarnah?

Samsonovi lasje Toda ta vmesni prostor miru in zaupanja, ki nam omogoča, da se ni treba ozirati na vsakem vogalu, je lahko dolgočasen, ni pa ne samoumeven ne banalen. Predvsem pa ni šibkost Zahoda. Je vir njegove moči. So Samsonovi lasje naše civilizacije.

Ne dovoli, da jih spodrežejo.

Hočeš braniti Zahod? Najprej se moraš zavedati, kaj Zahod je. Ni način življenja: je splet institucij, navad in zakonov, ki ga omogočajo. Ta pa ne izvira iz skladne tradicije, temveč iz brutalnih prelomov. Naša kultura je sosledje katastrof.

Začne se v somraku bogov 5. stoletja, ko se v prah sesuje latinska civilizacija. Zelo počasi in ob pomoči islama, brez katerega ne bi bilo renesanse 12. stoletja, tega največjega dogodka evropske kulturne zgodovine, o katerem ti v šolah ne povedo ničesar. Takrat se je oblikovala specifična kultura krščanskega Zahoda.

Zahodni človek ostane sam s sabo Odkar je Karel Martel zaustavil Arabce pri Poitiersu in odkar, malo domoljubja, "pri Sisku Kolpe so pijani omagali pred Kranjci Otomani", je nevarnost vselej prihajala od znotraj. Krščansko občestvo, omajano že v 14. stoletju (pričevalec tiste krize je Dante: beri njegovo Komedijo v izvrstnem Capudrovem prevodu!), se je razdrobilo.

Indijansko poletje renesanse, ki je že sama bila (tudi tega ti v šoli niso povedali) čas hude znanstvene, duhovne, politične in tudi ekonomske krize (puntarji niso zaman hrepeneli po stari pravdi, to je izgubljenih časih srednjeveškega blagostanja), pokaže, da vrnitev k antiki ni mogoča.

Zahodni človek ostane sam s sabo, v iskanju novega temelja. Temu pravimo modernost. Najde ga zdaj v posamezniku, zdaj v državi, pa v ideji Boga (v nasprotju s predstavami so razni lovi na čarovnice pojavi moderne dobe, ne srednjega veka), naciji, rasi, razredu, razumu, volji močnejšega. Vrstijo se vizije popolnega reda.

Nova matematična vednost uspe zavladati nad naravo, ne zna pa najti formule sobivanja. Vse razpada, "čas je vržen iz tira" (Hamlet). Razsvetljenstvu se za trenutek zdi, da se bo vse nekako že izšlo, potem se od francoske revolucije dalje (ki jo sodobniki razumejo kot veliko tragedijo, tudi tega v šoli najbrž nisi slišal) vrstijo propadli eksperimenti in vse bolj divje utopije. Znanstveni napredek spremlja globoka kriza smisla.

20. stoletje dokončno potrdi sume iz srhljivke o Frankensteinovem stvoru: tudi tehnologija ni rešitev, saj se v rokah nestabilne civilizacije sprevrže v nočno moro.

Sposobnost učenja iz lastnih napak Kultura Zahoda so umetniški in filozofski premisleki, ki spremljajo te polome in iz njih črpajo nauke za prihodnost.

Zahod ni zgodba o napredku (in občasnem nazadovanju), kot si, vsak na svoj način, predstavljata levičar in liberalec. Tudi ni posrečena sestavljanka, kot misli desničar, tako popolna in krhka, da bi že dodatni košček spridil njeno skladnost, in potem nam bo nekaj odstotkov muslimanov vsililo šarijo in Louvre spremenilo v harem.

Kar Zahod loči od preostalih civilizacij, je predvsem sposobnost učenja iz lastnih napak.

Kaj bo naslednja iluzija? Od Tukidida dalje naša zgodovina ni namenjena poveličevanju narodov, vladarjev in dosežkov civilizacije, temveč kritičnemu pretresu spodletelih namer. Zahodna kultura je progresivna, ker črpa nauke iz neuspehov.

Toda če se je možno učiti na napakah, to pomeni, da zgodovina ni ponavljanje vedno istega. Zato ne moreš nikoli zagotovo vedeti, kje tiči naslednja napaka, kaj se bo izkazalo kot naslednja iluzija.

V tem spoznanju korenini globoki shakespearjevski pesimizem, ki prežema zahodno kulturo: "Our wills and fates do so contrary run that our devices are still overthrown. Our thoughts are ours, their ends, none of our own." ("Volja in usoda vselej se razdvaja. Kar snujemo, je omahljiva stvar. Misel je naša, njen izid nikdar." Hamlet. Prevod Matej Bor) Dobre namere vodijo v kaos, sanje se spreminjajo v nočno moro.

Previdnost, mati modrosti Zato naša morala veleva previdnost. Verjamem, da imam prav, a morda se motim. Notranja pripravljenost sprejeti napako je temelj zahodne etike. Ravnaj, kot da imaš prav (kar pomeni, da mora biti tvoj kodeks delovanja obče veljaven), a v odnosu do drugih vselej upoštevaj, da se lahko motiš.

Samokritičnost je temeljna drža Zahoda.

Zato Zahod ceni razbijalce lažnih predstav. V njih vidi imunski sistem civilizacije. Od Sokrata prek svetega Avguština in Erazma, vse do Cankarja in Charlie Hebdo je zahodna kultura predvsem razkrinkovanje utvar in zasmehovanje svetih krav.

Metafora seveda izvira iz Stare zaveze: Mojzes razbije zlato tele, ki so ga Izraelci, naveličani čaščenja nevidnega Boga, postavili kot malika. Morda tudi zato, da bi ga kazali drugim ljudstvom: "Glejte, kako smo kul, naše tele je bolj svetleče od vašega."

V nasprotju s tem adolescenčnim merjenjem falusov (jaz pa imam večjo civilizacijo kot ti!) Mojzes afirmira absolutne zapovedi, namenjene samoomejevanju in spoštovanju legitimnih interesov drugega.

Toda danes na Zahodu nimate več konsenza glede absolutnih zapovedi, nas prijazno opozori radikalni islamist, preden nas razstreli v kavarni.

Nimamo, ne. A nismo ga izgubili včeraj, po zaslugi liberalcev in drugih relativistov, temveč v vrtincu verskih vojn 16. in 17. stoletja.

Od tedaj imamo le nek približek univerzalnih pravil. Ni ne tradicionalen ne racionalen ne poljuben. Je vsakega po malo. Je poskus, da bi se sporazumeli okoli temeljnih vprašanj. Od tod osrednji pomen diskusije, strpnosti, razumevanja za legitimni interes nasprotnika. Zahod je predvsem etika sobivanja.

Posameznik je nezanesljiv, ljudstvo muhavo V veliki meri izhaja iz premislekov, rojenih v obdobju krize, ki ga je s strupenim humorjem opisal Cervantes v prvem sodobnem romanu. V času, ko je evropski človek kakor Don Kihot blodil med ruševinami starih idealov, so lucidni misleci kritično pretresli tragično izkušnjo moderne dobe.

Posameznik je nezanesljiv, ljudstvo muhavo. Vladarji so tiranski, cerkve sektaške, korporacije pokvarjene, parlamenti hujskaški. "Filozofi blazni." Zakoni brez konsenza so mrtva črka na papirju. Despotizem rojeva upore, brezvladje pa kaos.

Rešitev se mora skrivati nekje vmes, v načinu, kako občujemo, sodelujemo, vzpostavljamo vezi. V manirah, institucijah. V mehanizmih oblikovanja soglasja. Vse to mora biti povezano z razumsko preverljivimi, a s prožnimi pravili.

V te oblike mediacije interesov, v ta vmesni prostor pogodb in zavez, Zahod polaga več zaupanja kot v lastni razum, kaj šele v lastno voljo.

Težava je, da ta vmesni prostor lahko le slutimo, zelo težko pa ga povzamemo v izrecnih resnicah, ne da bi ga sprevrgli v nov malik.

Zato imata nelagodje do priseljencev in kritika multikulturnosti globlje razloge, kot se zdi iz bebavih argumentov, ki jih navajata v svoj prid. Kultura Zahoda je predvsem neka izmuzljiva občutljivost, ki manjka še mnogim "domorodcem": kako lahko upamo, da jo bodo zapopadli prišleki iz daljnih puščav?

Ravno zato, ker je naša kultura radikalno odprta za inovacije, nikoli ne moremo vedeti, ali se bodo cepiči, sprejeti od drugod, zlili s skupno celoto ali sredi nas klije notranji sovražnik, kot je že tolikokrat pognal iz domačih korenin.

To lahko vemo le za nazaj – a glede tega imamo malo izkušenj. Prav značilna zahodna skepsa veleva previdnost.

Da je migrante treba vključiti v skupno kulturo, danes priznava tudi razumnejši del levice. Toda to kulturo lahko vzpostavljamo le skozi živo prakso. V trenutku, ko jo hočemo fiksirati v simbolih in frazah, se razblini v puhlicah ali spremeni v sveto kravo in Zahodnjak se bo iz nje norčeval, ker ne more – ker ne sme! – drugače.

S širjenjem panike rušijo našo treznost Bistva naše kulture ni mogoče povzeti v dveh verzih in ga, kot ISIS, vtisniti na zastavo. Niti ga ne moremo vklesati v skalo in je postaviti na javna mesta, kot bi to radi z Desetimi zapovedmi storili ameriški fundamentalisti. Ne moremo reči "krščanska Evropa", "zahodna civilizacija", "razsvetljenske vrednote", kot da bi šlo za odgovore na uganko ali recepte iz kuharske knjige.

Takšna eksplicitnost se nam zdi jalova kot vsaka pornografija. Ljubimo nianse, saj iz izkušnje vemo, da se malikovanje fraz in togih pravil slej ko prej izteče v liliputanske vojne okoli kuhanih jajc.

Naš mir ni vezan na verz iz nobene svete knjige, ni vpisan na nobeno skalo. "Naša dediščina ne izhaja iz nobene oporoke" (René Char). Temelji na medsebojnem zaupanju in previdnem, treznem razsojanju. To prebrisani teroristi, ki živijo med nami, dobro vedo – zato minirajo zaupanje med nami in s širjenjem panike rušijo našo treznost.

Spodkopavanje Zahoda Ko širiš strah pred priseljenci, begunce nekritično povezuješ s terorizmom ali pišeš o multikulturni zaroti odtujenih elit, jim pri tem pomagaš tudi sam. Ko islam etiketiraš kot totalitarno religijo, govoriš o spopadu civilizacij ali vojni med modernostjo in srednjim vekom, ne braniš Zahoda. Ga spodkopavaš. Zamegljuješ jasnost, nujno za boj proti totalitarizmu in barbarstvu, ki ždi v vsaki civilizaciji. Tudi v naši.

Toda ravno, če smo se na Zahodu kaj naučili iz lastnih napak, imamo pravico in tudi dolžnost, da se mu upremo, ne glede na to, od kod prihaja. Tudi z nasiljem, če je treba.

Toda pri tem se ne ovijaj v zastave lastne večvrednosti in ne malikuj lastne podobe. S problemi se spopadi z razumom in vzpostavljanjem prostorov medsebojnega zaupanja. To je Zahod. Brani ga, prekleto!