Hiša betona in laži

Ta hiša simbolizira vse tisto, kar zanika in zatira svobodo, kar tepta enakost, naše temeljne in državljanske pravice, demokracijo in dostojanstvo človeka. To je pripoved o spomeniku iz železobetona, ki se danes skriva v senci modernejših zgradb v nekoč razdeljenem mestu. Svet se je v zadnjih dveh desetletjih temeljito spremenil, porušili so se avtokratski režimi, ljudstva so strmoglavila svoje despotske oblastnike in meje svobode so se razširile daleč na vzhod. Samo hiša betona in laži je ostala. Zato je to zgodba o hiši, ki ji je uspelo preživeti tektonske premike zgodovine in civilizacije. Podobno kot njeni daljni lastniki se je potuhnila v senco, kjer potrpežljivo čaka, da se optimizem, upanje in vera v svobodo izčrpajo. Stari beton, zarjaveli žlebovi in umazana, preperela okna čakajo, da se rodijo nezadovoljstvo, jeza in nostalgija. Da razočarani demos znova začne sanjati o časih, ko smo bili vsi enaki v svoji bedi in revščini, ko ni bilo menedžerjev, tujih lastnikov ali tajkunov, uvožene hrane, kave in goriva – kaj šele političnih strank ali civilnodružbenih gibanj. To je zgodba o hiši, ki kljubuje času blizu Brandenburških vrat, kjer je nekoč tekla meja med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom. Stoji nekaj korakov od široke in razkošne avenije Unter den Linden, na ulici Glinka, skorajda v senci mogočnega ruskega poslaništva, ki predstavlja moč zmagovalcev tiste vojne, ki je Berlin podrla do temeljev. Hiša betona in laži ni majhna, nasprotno. To je masivna stavba, sezidana konec šestdesetih let v tipičnem slogu socrealistične arhitekture, ki je zaznamovala dobršen del našega sveta, od Nove Gorice na zahodu do Habarovska na daljni Kamčatki. I. Petnadstropni kompleks stoji na mestu, kjer je nekoč kraljevala zgradba pomenljivega imena, Hotel Kaiserhof, Cesarski dvor. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel med II. svetovno vojno, so ga vzhodnonemške oblasti porušile, zemljišče pa podarile bratski Demokratični ljudski republiki Koreji. Kar dolgo, od leta 1969 do 1975, so gradili poslaništvo dežele, ki jo je vodil Véliki maršal, večni predsednik in Véliki vodja obenem, poosebljen v liku cesarja sonca, očeta vseh Korejcev Kim Il Sunga. V stavbi, ki ni dosti manjša od vladne palače v Ljubljani, je v zlati dobi Nemške demokratične republike, v časih Ericha Honeckerja, uradovalo okoli sto diplomatov, trgovskih predstavnikov in kulturnih atašejev, kajti odnosi med bratskima deželama so bili prisrčni in gospodarska menjava je cvetela. Pravljice je bilo nenadoma konec oktobra 1989, ko je padel zid in so množice obubožanih Vzhodnih Nemcev spontano prišle na Zahod in je poraženi Honecker pobegnil na neko drugo prijateljsko ambasado. Propad NDR-ja in združitev Nemčije sta zaznamovala življenje v petnadstropni severnokorejski palači, kjer je na koncu delalo samo še približno deset ljudi. Utrdba se je spremenila v hišo strahov, ki so jo na začetku devetdesetih zaprli in spremenili v "pisarno za zaščito interesov Demokratične ljudske republike Koreje". Skoraj desetletje je bila hiša na ulici Glinka kraj nerazsvetljenih oken, spuščenih rulet in zaprašenih spominov. Leta 2001 se je vanjo vrnilo življenje. Nemčija in Severna Koreja sta obudili diplomatske odnose, vendar so ostali hladni, brez posebne možnosti obuditve nekdanjega slavnega bratskega zavezništva. Časi so se spremenili, Nemčija se je odrekla tudi tistemu drugemu socializmu. Oblast v Pjongjangu, ki jo zastopa hiša ideološkega betona sredi prerojenega, totalitarizmov osvobojenega Berlina, je ostala sama, osamljena in vedno bolj omejena v svojih stikih s svetom. II. Pred železno ograjo in vrati v veleposlaništvo stoji zastekljen pano, kjer so nalepljene fotografije, ki prikazujejo skrbno izbrane utrinke iz Severne Koreje. Slike so barvne, toda vseeno delujejo kot z drugega planeta. Na eni je Kim Džong Un, naslednik Ljubljenega vodje Kim Džong Ila, ki je umrl konec lanskega leta. Novega voditelja, že tretjega iz družinskega klana Kimov, navdušeno pozdravljajo množice na stadionu. Druga fotografija kaže baletko in baletnika, oba sta videti zahodnjaka, sredi piruete. Sporočilnost ni posebej skrita: namiguje na bogato kulturno-umetniško dogajanje v najbolj izolirani državi na planetu, ki je odprta za umetnike, športnike in turiste. Ki lahko fotografirajo le zrežirane motive, s katerimi režim prikriva strahote svoje genocidne in do določenega dela državljanov tudi suženjske politike. Redki turisti se v Severni Koreji gibljejo po skrbno določeni poteh in so vseskozi pod nadzorom tajnih agentov. Še bolj anemično in učbeniško propagandistično deluje slika, na kateri so obiskovalci ene izmed razstav, posvečenih pokojnemu Kim Džong Ilu. Na fotografiji vidimo moškega, kako zamaknjeno strmi v fotografijo Ljubljenega vodje. Bolj ideološkega momenta si skoraj ne bi mogli zamisliti ... Kje so meje resničnosti, ko gre za deželo, v kateri je v zadnjem desetletju zaradi lakote umrlo več sto tisoč otrok, eden ključnih ciljev oblasti pa je imeti čim več jedrskih bomb? Koga predstavlja hiša sredi Berlina, pred katero visi zastava države, ki ima pol ducata delovnih in koncentracijskih taborišč, v katerih je po nekaterih ocenah desetina prebivalstva? Kakšna je prihodnost režima, ki je v šestdesetih letih obstoja vzpostavil najbolj stalinističen režim v zgodovini te sprevržene ideologije in ki proces indoktrinacije ter pranja možganov začne že v otroških vrtcih? Kdo se bo uprl v deželi, kjer je internet celo za univerzitetne študente terra incognita? Oziroma – kot bizarno pokaže eden redkih dokumentarcev, Noord-Korea: Een dag het leven, Severna Koreja: Dan v življenju (leta 2004 ga je posnel nizozemski režiser Pieter Fleury) – kjer je internet zgolj enigmatična okrajšava za "international network" (mednarodno omrežje, svetovni splet), nihče pa ne ve, kaj to pravzaprav pomeni. (Če utegnete, si poglejte ta neverjetni film o vsakodnevnem življenju neke družine v Pjongjangu: http://www.youtube.com/watch?v=nQSIEAz3rws ; precej bolj brutalen je film o koncentracijskih taboriščih v Severni Koreji z naslovom Kimjongilia: http://www.youtube.com/watch?v=Y9zgjyd7hgY . Po Kim Džong Ilu so namreč poimenovali vrsto rože begonije.) Kakšno življenje živijo severnokorejski diplomati, ko so razpeti med svojo domovino, v kateri večina prebivalstva ne ve ničesar o življenju zunaj hermetično zaprtih meja, ter eno izmed najbolj razvitih in odprtih evropskih držav? Kakšni so občutki, ko nekdo iz svetovljanskega in liberalnega ozračja Berlina stopi v pritajeni svet strahov severnokorejske prestolnice, v katerem eliti sicer ničesar ne primanjkuje, toda kljub vsemu ji režim ne more dati svobode? Kajti prekletstvo vseh služabnikov, četudi so dobro nagrajevani za svojo zvestobo režimu, se konča v eni in isti frustraciji: niso svobodni. III. Ko je Spiegel objavil sarkastičen članek o bizarnem novem hostlu, ki stoji takorekoč na dvorišču severnokorejske ambasade, se je japonski dnevnik Jomiuri Šimbun brž ponorčeval, da to sploh ni nič čudnega in da gre tej državi že tako slabo, da se njeni diplomati ukvarjajo z oddajanjem sob sredi turistično zelo oblegane nemške prestolnice. Severni Korejci so se nemudoma odzvali in takšno pisanje označili za sovražno propagando. Kljub paranoičnim strahovom pred zahodno kapitalistično propagando in imperializmom, s čimer posiljujejo že otroke v vrtcih, pa je glavni stanovalec hiše ideološkega betona na Glinkastrasse pred kratkim privolil v srečanje z novinarjem časnika Die Welt. Tisto, kar je novinarja med kratkim pogovorom s svetnikom na veleposlaništvu najbolj presunilo, je bil velik zemljevid Korejskega polotoka, ki je visel na zidu. Na zemljevidu je bila z rdečo barvo pobarvana samo ena država, združena in enotna Koreja. Toda samo severni del, se pravi današnja Severna Koreja, je imel označena mesta. Ves južni del pod 38. vzporednikom je bil prazen. Kot da tam ni ničesar, kot da tam ni niti enega samega mesta ali vasi. Skozi očala dinastije Kim je zunanji svet res drugačen. Ne obstaja.