Evropsko vračanje k začetkom (prvi del)

Nedeljski naslov članka v FAZ – Merkel: nisem popustila –, javna pisma za in proti ... izdajajo, s čim se kanclerka in mediji ta hip ukvarjajo. Z vidika prihodnosti Evrope je vprašanje, ali je Merklova zares popustila pod pritiski t. i. latinskega bloka, precej nepomembno. Pravo vprašanje bi se moralo glasiti: kako je do tega bloka sploh prišlo? Se pravi: ali je ta blok zgolj nekaj naključnega ali pa ima kake globlje temelje? Prelomnost vrha je mogoče videti v odprtju vprašanj, na katera se doslej ni ljubilo odgovarjati nekomu, ker so postala že prav nevarno samoumevna. Na primer: kdo si želi tesnejšo evropsko integracijo? Zakaj si jo želi? Kaj je zanjo pripravljen napraviti? (Če je Milan Zver s svojimi "evropskimi refleksijami" želel pokazati, v katero smer bi se morale gibati prevolilne debate, potem ga je v tem brez dvoma potrebno podpreti. Obenem bi bilo koristno v ta kontekst umestiti tudi teme, ki se navezujejo na t. i. ideološki boj, kajti jasno je, da so vse aktualne ideologije v Slovenijo prišle iz Evrope.) Čeprav je bilo v evropskih medijih kar veliko govora o omenjenem latinskem bloku, je bila ob tem popolnoma odsotna zgodovinska refleksija tega fenomena. Večina bralcev zato ne ve, da je v nekem dokumentu iz leta 1945, ki pomeni v bistvu prvi osnutek tega, iz česar bo pozneje nastala EU, prvič omenjena in geopolitično utemeljena zveza latinskih držav. Ali gre za naključje? Omenjeni dokument nosi naslov Osnutek doktrine francoske politike (Esquisse d'une doctrine de la politique française), njegov avtor pa je Alexandre Kojève. Gre za memorandum, ki ga je ob koncu vojne napisal za de Gaulla. Zanimivo je, da danes ta dokument zelo resno berejo in študirajo v ZDA – na spletnih straneh Hoover Institution, vplivnega neokonzervativnega think tanka bo bralec našel tudi angleški prevod –, medtem ko je v Evropi slabo poznan. Za uvod najprej nekaj besed o Kojèvu: rojen je v Moskvi leta 1902 kot Aleksandr Vladimirovič Koževnikov. Družina Koževnikov je precej premožna – njegov najbolj znan sorodnik je stric, slavni slikar Kandinski. Kmalu po revoluciji odide v Nemčijo, kjer študira filozofijo. Po doktoratu se preseli v Pariz in tam hitro postane slaven s predavanji o Heglu, ki jih obiskuje praktično vsa intelektualna elita. Po koncu II. sv. vojne postane glavni arhitekt evropske integracije in se zaposli na francoskem ministrstvu za ekonomijo in finance. Vse do smrti leta 1968 je glavni francoski pogajalec za evropske zadeve. Kojève je bil znan po provokativnih izjavah. Tako se je med drugim razglašal za stalinista. Večina temu ni posvečala pretirane pozornosti, saj se je razglašal tudi za boga. Skromen vsekakor ni bil. Stanley Rosen, profesor politične filozofije na bostonski univerzi, se spominja, da mu je nekoč dejal: "De Gaulle odloča o odnosih z Rusijo in uporabi jedrskega orožja, o vsem drugem pa jaz, Kojève." Ko je o tem povprašal Raymonda Arona, znanega desničarskega filozofa, se je ta s tem strinjal. Kojèva še danes mnogi obtožujejo, da je v Franciji zasejal seme levičarstva, ki je bogato obrodilo. To v veliki meri drži, vendar je treba pripomniti, da niti desničarji niso bili ravno nedovzetni za njegove čare. Dovolj je, če se omeni Fukuyamo, soustvarjalca Reaganove doktrine, in povedano je vse. Mimogrede, če se kdo slučajno navdušuje nad njegovim Koncem zgodovine, naj enkrat vzame v roke Kojèvov Uvod v branje Hegla – kdor uvršča Fukuyamo v isto ligo, nima o filozofiji pojma. Da je Kojève danes zunaj strokovnih krogov dokaj neznan, je najbrž kriva tudi neka "malenkost": leta 1999 so v Le Mondu razkrili, da je bil več kot 30 let tajni agent KGB. Da, idejni oče EU je bil zares stalinist! Še en dokaz, da Stalinu v teh igricah ni bil dorasel nihče. Šok ...