Enajst naukov "afere Bratušek"

1. Če bi bila Bratuškova članica stranke, ki bi stremela še k čemu drugemu razen k promociji svoje predsednice, si ne bi mogla privoščiti nesramnosti s samokandidaturo za komisarsko mesto. Računati bi morala s članstvom, ki ni v stranki zaradi Alenke, temveč zaradi programa in transparentnih političnih interesov. Močna strankarska struktura predsednici nikoli ne bi dovolila poteze, utemeljene izključno na osebni karieristični ambiciji in sprte z vsakršnim daljnosežnim političnim premislekom. Obstajalo bi članstvo, simpatizerji, obstajalo bi volilno telo, večje od fan groupa – njim bi bilo treba odgovarjati. Tako se gradi demokracija. 2. S samoimenovanjem je Bratuškova kronala svojo samoreferenčno kariero. Nikoli je nihče ni izvolil, nikoli ni uspešno prestala demokratične preverbe svojih ukrepov. V parlamentu je pristala po naključju, ker so ljudje množično volili "novi obraz", ki se mu je pridružila kot anonimna kandidatka. Premierka je postala, ker v stranki, ki ji je pripadlo to mesto, ni bilo nikogar drugega, ki bi ga lahko prevzel. Iz strankarskih kuloarjev se je prebila do Evropske komisije, ne da bi enkrat samkrat morala računati na voljo državljanov. To je problem fiksacije z "novimi obrazi": kjer ni politične kontinuitete, politikom ni treba odgovarjati pred volivci. Kjer stranke nastajajo in izginjajo kot muhe enodnevnice, ni nikomur v interesu, da bi gradil vez zaupanja z volivci. Dokler bo trajala disfunkcionalna praksa kroženja bolj ali manj istih elit pod drugimi imeni in maskami, se bo nadaljevala tudi degradacija demokracije. 3. Ko se je javno mnenje množično obrnilo proti Bratuškovi, se je začela igra valjenja odgovornosti. Donedavni koalicijski partnerici sta nenadoma ugotovili, da sta sodelovali v vladi, ki jo je vodila oseba, očitno neprimerna za vlogo komisarke. Vprašati se moramo: če je neprimerna za komisarsko mesto – ali je bila primerna za funkcijo predsednice vlade? Ali to pomeni, da so merila v slovenski politiki tako nizka? In še: kako je mogoče, da so mediji, ki zdaj zavijajo z očmi zaradi samoimenovanja Bratuškove, dolgo časa mižali ob njenih vprašljivih strokovnih kvalifikacij? Ali ni to ponovitev zgodbe o Zoranu Jankoviću, ki je bil dolgo maziljenec levega tiska, nato pa je naenkrat postal bête noire? Zelo verjetno se bo enako pripetilo tudi Miru Cerarju. In ljudje bodo spet razočarani in spet bo treba iz klobuka potegniti "nov obraz". Začaran krog. 4. Iz ameriških filmov poznamo prakso dobrega in slabega policista. Good cop – bad cop. Podobna praksa vlada v slovenskih "levosredinskih" koalicijah. Nekdo opravlja vlogo nesramnega zlikovca, drugi je branilec ljudskih interesov. To omogoča, da se volilni glasovi pretakajo znotraj iste politične "elite", ki je na smrt sprta, a jo usodno vežejo podobni interesi. Tako kot na policijskih postajah so tudi tu vloge spremenljive: enkrat zlobnega policista igra eden, drugič drugi. Razlika je le v tem, da si vlog v slovenskem političnem esteblišmentu ne razdelijo akterji sami, ampak to vlogo opravljajo mediji. S tem mislijo, da so samostojni in vplivni. Zdaj so vlogo zlobnega policista dodelili Bratuškovi. Kmalu bo doletela koga drugega. Mediji poskrbijo, da imajo ljudje znotraj esteblišmenta vedno nekoga, ki ga sovražijo, in nekoga, ki jim je simpatičen. 5. Takšen sistem ustvarja nepreglednost, slabi demokracijo in daje moč interesnim skupinam. Ni naključje, da je Bratuškova pristala v sektorju za energetiko. Tesno je namreč povezana z interesnimi skupinami na tem področju. Povzpela se je na ključni položaj, o katerem ve sorazmerno malo; in ima "prijatelje", ki jim to, da ve sorazmerno malo, ustreza. Prek svojega vpliva nanjo lahko namreč uveljavljajo svoje partikularne interese. 6. Bratuškova je tipičen primer političarke, ki je maska popolne programske praznine, za katero se skrivajo interesi vplivnih skupin v gospodarstvu in paradržavi. Je negativni dokaz, da potrebujemo ravno obraten tip politikov – pokončne, samostojne, razgledane, izkušene posameznike, trdno usidrane v določeno politično tradicijo in vezane na stranko, prek katere se kanalizirajo interesi politično organiziranih in ozaveščenih državljanov. 7. Glavni problem samoimenovanja Bratuškove je, da ni šlo skozi nobeno resno politično sito. Vlada je bila v odstopu in na volitvah poražena do tal. Zato komisarja ni imenovala Slovenija – imenoval se je sam. Ne predstavlja nikogar, razen lastne ozke klike privržencev. Lepo bi bilo, da bi imeli opozicijo, ki bi znala to na primeren način razložiti. Svojim državljanom in Evropi. S svojimi državljani se očitno noče resno pogovarjati, zdaj pa se je izkazalo, da se z Evropo ne zna. Pismo, ki ga je Janez Janša poslal Junckerju, ni le slab primerek pisane angleščine, jezikovno komajda kaj boljši od Alenkinega nastopa na CNN, iz njega veje retorika, nastala za domačo rabo, ki v angleščini zveni kot blogovski zapis pregovornega vzhodnoevropskega teoretika zarote. Poleg tega, da je neprepričljivo (Bratuškovo, ki je bila kot direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance članica njegove lastne vlade, npr. označuje za eno izmed "oseb, ki se bojujejo proti evropskim vrednotam in uničujejo našo prihodnost"), uporablja jezik, ki je v evropskem političnem občevanju milo rečeno nenavaden: "izdaja", "nož v hrbet" … Pismo je simptom nesposobnosti dela slovenske desnice, da bi probleme artikuliral na racionalno preverljiv način. Njegovo drsenje v bombastično populistično retoriko političnim nasprotnikom omogoča, da se profilirajo kot poklicni varuhi napredka in modernosti. Kot taki verjamejo, da jim oblast pripada tako rekoč po pravici prvorojenstva, in se vse manj trudijo, da bi pokazali, da so je vredni. 8. Dolgo smo bili prepričani, da imamo v Sloveniji izrazito proevropsko desnico, česar niso mogli trditi niti sosedje Hrvati in Madžari, pa tudi Čehi in Poljaki ne. Zdaj smo videli, da je bila zadosti ena sama neposrečena kadrovska poteza in z desne se je vsul gnev ne le na predsednika komisije, temveč tudi na Unijo kot institucijo. To je še vedno marginalen pojav in ga ne gre preveč izpostavljati, toda obstaja in modro bi bilo, da bi ga proevropski predstavniki na desni resno vzeli na znanje. 9. Juncker je lepo povedal: "Potreboval sem natančno takšno kandidatinjo – žensko, članico ALDE in premierko." Izjava se sliši cinično, a Luksemburžan ima prav: če je Bratuškova dovolj dobra, da je bila premierka države članice, zakaj naj bi sam gledal v zobe podarjeni kobili, ki je prikladna za zapleteno enačbo kadrovskih kvot? Kot premierka, ki je precej zvesto upoštevala bruseljska priporočila, ima pač določen ugled. Če je res nekompetentna za komisarsko funkcijo, to priča o nas, o naših merilih kadrovske selekcije. "Evropa" ni tu prav nič kriva. Mi smo tisti, ki moramo postaviti višje standarde. Zato so Janševi neprestani pozivi Evropski ljudski stranki za nekakšno intervencijo "za ponovno vzpostavitev demokracije" bob ob steno. Primeri Orbanove Madžarske, pa Berlusconijeve Italije ali Ficove Slovaške zgovorno pričajo, da bomo morali kar lepo sami poskrbeti za višjo raven politične kulture; nihče ne bo tega delal namesto nas. Evropska unija je v končni fazi le vsota držav; kakovostna bo toliko, kolikor bodo kakovostne države same. 10. Ne gre za to, da nas je "Juncker izdal", kot piše Janša, ali da "nas je Evropa izdala", kot trdijo nekateri njegovi radikalnejši podporniki na spletu. Mi smo tisti, ki smo izdali Evropo, ker smo zaslužni za to, da se je na enem ključnih mest, kjer se določa njena politika, znašla tako neverodostojna kandidatka. 11. Glede na dozdajšnjo prakso je pričakovati, da se bo tisti del slovenske javnosti, ki še ni zapadel v popolno politično apatijo, razdelil na dvoje: na eni strani tisti, ki jočejo, kako nas je Evropa zapustila, na drugi oni, ki mazohistično jamrajo, češ da smo nevredni Evrope (ker smo hlapčevski, ujetniki socialistične preteklosti, provincialni ipd.). Gre pa za to, da moramo začeti svojo politično kulturo izboljševati. Ne s površnim moraliziranjem, temveč s spreminjanjem institucionalnih in političnih praks, ki omogočajo vzdrževanje disfunkcionalnega stanja.