Nedelja, 5. 10. 2025, 4.00
8 ur, 42 minut
Kolumna
Damir Črnčec: Trump in evropska razpetost med Marsom in Venero
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,24
Damir Črnčec
Po terorističnem napadu Al Kaide 11. septembra 2001 na ZDA so le-te sprožile globalno vojno proto terorizmu. Prva vojaška intervencija je bila napad na Afganistan oktobra 2001, kjer so talibani dajali zatočišče Osami bin Ladnu in ključnim operativcem Al Kaide. Temu je sledil napad na Irak marca 2003, napad je bil izveden pod pretvezo da ima Sadam Hussein orožje za množično uničevanje. Kasneje se je seveda izkazalo, da je bil napad na Afganistan nedvomno legitimen, medtem ko je bil napad na Irak utemeljen na netočnih in lažnih predpostavkah. Zveza Nato je po terorističnih napadih na ZDA aktivirala 5. člen zveze, napad na enega je napad na vse. To je bila predvsem gesta solidarnosti držav članic, ki se je najprej manifestirala skozi dejavnosti obveščevalnih služb, nato pa tudi skozi podporo in zrušitvi talibanskega režima v Afganistanu.
Ob pripravah na posredovanje v Iraku se je ta podpora začela krhati, saj veliko držav, tudi članic zveze Nato, ni verjelo, da so razlogi za zrušitev Sadama Husseina legitimni. Čas je seveda pokazal, da so imeli prav. V vmesnem času pa je leta 2002 znan ameriški zunanje politični neokonzervativec Robert Kagan napisal znan esej, s katerim je okarakteriziral Evropejce kot tiste, ki smo pri temeljnih strateških in mednarodnih vprašanjih z Venere, Američani pa z Marsa. Venera je boginja ljubezni in lepote, Mars pa bog vojne in možatosti.
Evropa je prostor stran od moči, samozadosten svet zakonov in pravil, pogajanj in sodelovanja. ZDA pa projicirajo in uporabljajo moč in kjer je prava varnost odvisna od posedovanja in uporabe vojaške moči. Republikanski pogled, ki je dosti trši, kot so ga percipirali demokrati v ZDA, skozi razumevanje koncepta moči Josepha Nya, kjer je poudarek na t. i. mehki moči oz. nadgrajeni v pametno moč. Koncept, ki je dosti bližje Evropi kot Veneri.
Evropa se je bila prisiljena prebuditi iz kantovskega razumevanja večnega miru
In sedaj prevrtim film dobrih dvajset let naprej. Od začetka mandata predsednika Donalda Trumpa je Trump 2.0 nadgrajena verzija Mars razumevanja zunanje politike ZDA. Razlika je le, da se ne uporablja vojaške moči. Temveč skozi sistem carin, ekonomska moč ali moč prisile. Evropo in Evropsko unijo, evropski del zveze Nato se sistematično potiska v Mars razumevanje in prakticiranje zunanje politike. Povečevanje obrambnih izdatkov je del te strategije. Največ v tej smeri je seveda prispevala Rusija in predsednik Putin. Z agresijo Rusije na Ukrajino februarja 2022 se je bila Evropa prisiljena prebuditi iz svojega kantovskega razumevanja večnega miru na evropskem kontinentu. Klasična konvencionalna vojna na evropskih tleh je zadnje tri leta in pol naša realnost.
Vojna v Ukrajini se je od začetka do zdaj spremenila.
Naša nova, vsakodnevna realnost postaja nagrajena hibridna vojna. Veliko je bilo zapisanega v zadnjih letih o kibernetskih napadih na različne institucije, o grožnjah z energetsko krizo, s tveganji za dobavne verige itd. Nova dimenzija hibridne vojne postaja evropski spin off ukrajinske vojne, uporaba dronov. Vojna v Ukrajini danes poteka na popolnoma drugačen način kot na začetku leta 2022.
Zdaj je postala vojna izčrpavanja in vojna dronov. Vseh vrst dronov, od pomorskih, kopenskih do najmnožičnejših zračnih in vseh tipov, od taktičnih, s kratkim dosegom do strateških, s 1tisoč plus kilometri dosega. Z droni, ki so navigirani in usmerjani z umetno inteligenco, delujejo v rojih ali so daleč transportirani s tovornjaki, kontejnerji, letali ali čolni.
Vse to zbuja Evropo iz sna in jo pelje v smer Marsa
Evropski spin off, droni po evropskih mestih in v različnih državah, ob in na letališčih, ob vojaških objektih, ob objektih kritične infrastrukture sprožajo alarme po Evropi. Hibridno vojskovanje na steroidih, katerega namen je zbiranje informacij, testiranje frekvenc, odzivanja sistemov, skratka preizkus delovanja sistemov za zaščito objektov in infrastrukture.
V praksi pa pomeni začasno nedelovanje letališč, logistike, motnje v dobavnih verigah in kot takojšnja posledica, neposredna gospodarska škoda. Vse to zbuja Evropo iz sna in jo pelje v smer Marsa. Ni takojšnjega in enostavnega recepta, kako reagirati in stvari preprečiti. Sistemi odpornosti države in družbe se bodo morali sistematično krepiti in nadgrajevati. Ali je odgovor na te izzive evropski vzhodni dronski zid, o katerem pravkar potekajo razprave v EU? Na te izzive zanesljivo ne. Vse razprave o tem, kako krepiti obrambne sposobnosti v Evropi, so na mestu. Ni pa na mestu strašenje s takojšnjo ali skorajšnjo vojno na evropskih tleh.
Giorgia Meloni in Donald Trump.
Poleg številnih novih realnosti je nova realnost tudi ta. Da bodo naši sistemi kritične infrastrukture v zaledju držav stalno testirani v okviru latentne hibridne vojne. Odgovor na soočenje s temi grožnjami ni enak temu, kako se soočiti s penetracijo v zračne prostore na vzhodnem krilu zveze Nato oz. Evropske unije. Evropska komisija se trudi iskati odgovore na vse te številne varnostne izzive v času, ko so nas ZDA vrgle z Venere in nas napotile na Mars. Pot je že zdaj trnova, začne pa se z zavedanjem, da je cilj Mars določen. Poti do tja bomo pa morali najti predvsem sami. V Evropi se bomo morali znati soočiti s hibridnimi grožnjami na hibridni način. In razumeti, da je os Moskva – Peking še kako živa in aktivna tudi v zadnjih incidentih na evropskih tleh.
V Sloveniji ni treba graditi dronskega zidu
Slovenija je na področju odpornosti med državami, ki razumejo izzive časa in trenutka. Tudi mi smo z vojaško-obrambnega vidika spali večni Venerin mir. Bili pa smo stalno v akciji na področju polja sistemov zaščite in reševanja. Imamo koncepte odpornosti, kriznega upravljanja ter zaščito in reševanje. Finančnih virov je zadosti, oprema je, strukture in zmogljivosti delujejo. Vedno je kaj še za postoriti, nadgrajevanje struktur in sistemov je pač nikoli zaključen proces.
V Sloveniji nam ni treba graditi dronskega zidu, lahko pa v okviru koncepta dvojne rabe gradimo kapacitete za odgovarjanje in soočanje z vsemi vrstami hibridnih groženj. Kakšne rešitve in izkušnje lahko ponudimo tudi v mednarodnem okolju. Pred nami so leta spoznanj, da varnost ni samoumevna in da varnost stane. Ni pa potrebe po tem, da s tem pretiravamo ter selimo strah iz Vzhoda tudi k nam. Strah na Vzhodu bo zaznamoval marsikakšno evropsko debato in rešitev. Slovenski pristop je in mora ostati racionalen in ob razumevanju, da je ravnotežje med Venero in Marsom pravi odgovor na izzive prihodnosti.
