Sreda, 23. 3. 2011, 7.37
8 let, 10 mesecev
Čemu šolanje?
Dostikrat mi po krivem očitajo, da sem si katerega od dogodkov iz teh kolumn izmislil. Pri naslednjem zato prisegam, da je resničen in sočustvujem z dvomljivci – če mu sam ne bi bil priča, ne bi verjel.
V praznem kafiču sem tipkal na notesnik, ko sta za sosednjo mizo prisedli ženski. Ne vem, kaj sta govorili, dokler ni mlajša izrekla stavka, ki je pritegnil mojo polno pozornost: dobila je izjemno poslovno idejo in bi rada mnenje starejše kolegice. Diplomirala je iz italijanščine in nekaj časa že dela v kulturni redakciji javnega medija, zdaj pa bi šla na svoje, zahvaljujoč naslednji ideji: prva v Sloveniji bi začela prevajati italijansko literaturo. V največji knjigarni v mestu je pregledala knjige in res – niti en sam italijanski pisatelj še ni bil preveden! Očitno je naletela na zlato jamo, ki ji bo zagotavljala mirno in uspešno življenje.
Sogovornica je debelo odprla usta, moja čeljust pa se je tudi že valjala nekje po tipkovnici. Nakar je starejša rekla: "Ampak, kaj pa Umberto Eco?" In mlajša: "Umberto Eco je Italijan?"
Gremo dalje: mar ni zanimivo, kako lahko nekdo dela v kulturni redakciji in si ne zapomni narodnosti niti enega pisatelja? Je mogoče, da naše najbolj kakovostno in najbolj poduhovljeno novinarstvo nastaja le s plemenito veščino "kopiraj in prilepi" izvirnih sporočil za medije?
Zares zaskrbljujoče pa se mi zdi nekaj drugega: diplomantu imena in priimki pisateljev niso niti zveneli italijansko! Predstavljajmo si ga korakati med knjižnimi policami: Guareschi, aha, to so Nemci, Camilleri, oho, Arabec, Levi je politik, Calvino pijanec, Dante Kitajec, Lupis je bil predolgo na soncu, Serra ni najbolj pogumen, Eco je doma pridelan brez umetnih gnojil itd. Japonski profesorji bi verjetno ob takem izobražencu naredili harakiri, naši pa jih še zagovarjajo po medijih in si jih želijo še več, ker niso plačani po kakovosti, marveč po količini.
Pričakujem komentarje, češ, italijanščina, to je humanistika, tehnične univerze so povsem nekaj drugega. Zato sem prosil znanca, ki se ukvarja s kadrovanjem v podjetju tehnične smeri, naj mi priskrbi testno vprašanje, ki pričaka kandidate po uspešno opravljenih dvajsetih letih izobraževanja. Tule je: "Če je A večji od B-ja in je B večji od C-ja, kakšno je potem razmerje med A in C?"
Bojda jih kakšna tretjina problema ne reši nikoli, dosti pa se z njim ukvarja tako dolgo, da jim že pot polzi po čelu. Kriterije je dejansko lažje znižati pri humanistiki, osnove samostojnega logičnega razmišljanja pa lahko ubijemo ne glede na panogo.
Čemu pa univerza? Ker očitno lahko vsakdo doštudira, je med diplomiranci nastal širok razcep. Srečal sem izjemne študente in skrajne odbitke. Prvi se izseljujejo in se mi javljajo iz tujine, drugi v domačih kafičih razpravljajo o nemogočih poslovnih podvigih.
Čemu nam torej služi prevajalec, ki ni sposoben prevesti ničesar več in bolje kot Google? Zakaj je ta drgnil šolske klopi?
Odgovora nisem našel, dokler nisem prebral statističnega poročila: otroci v Sloveniji gredo od doma pri starosti 31,5 leta. Med čakanjem na samostojnost (vašo opravilno nezmožnost ali smrt, v večini primerov) pa morajo nekaj početi, mar ne? Bolje, da se piflajo italijanske besede ali pišejo polpismene diplome, kot pa da na cesti pretepajo upokojenke ali celo pripravljajo revolucijo. Starši vsaj vedo, kje so, četudi jim je jasno, da ne počnejo ničesar pametnega – a so vsaj večinoma neškodljivi.
Visoko šolstvo je pri nas postalo zgolj oblika podaljšanega varstva in če pričakujemo temu primerne rezultate, ne bomo nikoli razočarani. Ko z večerjo strežete svojemu 31,5-letnemu otroku in mu likate oblačila za izhod v nočno življenje, ga torej ne sprašujte, česa se je tisti dan naučil, marveč, ali je bil lepo na toplem, sit od kosila na bone in če si je prislužil žepnino s študentskim ali malim delom.