Čas je za Slovenijo

Zdaj gre zares. Končno je za nami tudi čas povolilnih političnih igric, podtikanja, celo laži in neizmernega sprenevedanja nekaterih strankarskih prvakov. Kdo je prvi med slednjimi najbolj vemo sami? Pa to zdaj niti ni več pomembno. Kot kažejo nekatere javnomnenjske ankete, smo tudi volivci na to že skoraj pozabili. Koalicija je oblikovana, število ministrstev je zmanjšano in postalo je dejstvo, pa če je to nekaterim všeč ali ne! Tudi glede našega prvega "superministrstva", ki združuje tudi kulturo in znanost. Najbrž so v vrstah relativnega zmagovalca decembrske volilne nedelje razočarani nad "izplenom" povolilnega kupčkanja, ampak politika je umetnost možnega in tega so se posamezniki iz njenih vrst – tudi prvak stranke PS Zoran Janković – v vsesplošni zmagovalni evforiji preprosto prepozno začeli zavedati. Mandatar oziroma predsednik nove, že desete slovenske vlade je prvič v naši zgodovini postal viceprvak parlamentarnih volitev, Janez Janša, na vladno enajsterico ministrov, skupaj z dodatno okrepitvijo že "znano" ministrico brez listnice zadolženo za Slovence v zamejstvu in po svetu (Ljudmilo Novak), pa bo treba še malenkost počakati. Prepričan sem, da bodo nekateri strankarski "aparatčiki" v koalicijskem peterčku ob kadrovskem natezanju ostali nezadovoljni, ker se niso uvrstili v prvo enajsterico. Tako pač je in drugače v politični kadrovski kuhinji nikoli ni bilo. Eni so zadovoljni, drugi bodo ostali z dolgimi nosovi. Tudi tokrat! Pahorjeva od lanskega septembra precej "invalidna" vlada se torej poslavlja. Gospodarski trenutek je slab, če ne celo že kritičen. Na zavodu za zaposlovanje je iz meseca v mesec več iskalcev dela, pa ne samo tistih, ki prvič iščejo zaposlitev, slovenski rating pa pada in kar pada … Takšno je namreč slovensko ogledalo in vanj se bosta morala čim prej zagledati nova vlada in njen predsednik Janez Janša. Precej drugače torej kot leta 2004, ko je Janez Janša oblikoval svojo prvo vlado in sta se v konjunkturnih letih cedila le med in mleko …

Zdaj je zelo drugačen čas! Čas globoke krize, v kateri se je znašla tudi Slovenija. Zakaj bi bila izjema? In treba je priznati, da se Pahorjeva vlada nanjo-na krizo namreč- ni znala najbolj uspešno in učinkovito odzvati.To je gotovo res! Ampak čas debelih krav, ki se je končal še pred prihodom Pahorja in njegovih ministric in ministrov, ko se je deželica veselo zadolževala in trošila ter nihče niti pomislil ni, da bo kdaj "pufe" treba res začeti vračati, je tudi že zelo zelo zelo daleč.

"Ponujam lahko le kri, trdo delo, solze in znoj," bi ob slovenski realnosti najbrž napovedal nepozabni sir Winston Churchill. Janez Janša ob vsesplošnem varčevanju napoveduje koalicijo razuma. Vprašanje je le, kako se bo ta odzvala na aktualni trenutek. Kako namerava že letos privarčevati skoraj osemsto proračunskih milijonov evrov in kako bo zagnala gospodarski ciklus, ki nujno potrebuje svež denar, da bi tudi na ta način mednarodnim trgom in neizprosnim bonitetnim hišam poslala jasen signal, da misli resno. Da o socialni naravnanosti naše države in doseženih in uveljavljenih demokratičnih standardih niti ne izgubljam besed. Zdaj ne bodo več dovolj puhlice v stilu "Pahorjeva vlada nas je potopila", zdaj bo zares treba pokazati kaj uporabnega, kaj torej znajo in zmorejo? Pa tudi kaj misli z Mercatorjem, pa če je morda to še tako boleče? Čas skrivanja in opozicijskega miniranja vsega, kar se je minirati dalo in dokončno potopitve Pahorjeve barke, je namreč le še preteklost. Zdaj je napočil povsem drug čas. Samo upam, da za Slovenijo …