Četrtek, 29. 10. 2015, 10.45
8 let, 10 mesecev
Ali tudi v Sloveniji obstaja pravilo treh dni?
Na to, da minejo trije dnevi, ki so po vseh filmskih scenarijih idealni za drugi kontakt. Ker en dan čakanja bi nakazoval obup, dva dneva preveč pričakovanja, trije pa so ravno prav?
Verjetno, ker je tudi sam Jezus upošteval ta rok. In kdo smo mi, da bi se delali njemu nadrejene. S tem, da je on baje naredil nekaj čudežev, mi pa občasno ne znamo niti spisat sporočila brez napačne uporabe predlogov s in z.
In medtem ko čakamo, se delamo, da tega dejansko ne počnemo. Poznate te scenarije, a ne? Ko svojim prijateljem razlagate o novem človeku, ki se je malo dotaknil duše, in bi radi, da se dotakne še kolena?
A pri tem seveda neštetokrat poudarite, da vam je pa res vseeno, če sploh kdaj pokliče. Ker ste sam svoj gospodar, ne potrebujete nikogar, vse je dobro, sami si odpirate vrata, plačujete prispevke in nasploh bi to, da ne bi poklical, bila izguba zanj. Mhm, toliko enih tolažb samo zato, ker ne upamo povedati, da pa nas bi dejstvo, da nas ne bi kontaktiral, zadelo tam nekje pod levim prekatom. Ali nad. Ali v. Pač not.
Mogoče pa je bil samo pijan. Ali pa je potreboval terapijo za ego, ker je bivšo videl z novim. Mogoče je med zadnjim seksom izgubil erekcijo ali pa hoče mama iz njegove otroške sobe narediti prostor za vlaganje kumaric. Vse to je možnost. Slaba in bedna, a možnost. Ker je povsem mogoče, da ste ta vložena kumara tu kar vi sami.
In ta možnost še posebej kljuva v glavi, ko minejo ti trije dnevi. Ker nekako si čas nastavljamo po tem mitu. Tridnevni rok. Znotraj tega ohranjamo mirne živce, si govorimo, da je še čas in smo nasploh kul. Kul kot hladilnik na mrzel decembrski dan. In ko pride in ko mine tretji dan, se začne prava tortura.
Vprašanja, ki se začnejo z zakaj, in odgovori, ki se končajo s kletvico. Ter seveda dramatično zanikanje dejstva, da nam je mar. V moji omari bi lahko bilo že vsaj pet oskarjev za perfektno odigrano glavno vlogo v filmu Dol mi visi.
Zakaj torej celotne čakalne dobe ne bi skrajšali kar na en dan? Ali pa eno uro? Torej, če objekt poželenja ne da znaka v roku ene ure, gremo dalje. Zbiram podpise za referendum. Če je kje možnost zanj, je to v Sloveniji.
In, če meni ni za čakat, bom moškega kastrirala s prehitrim povabilom, medtem ko je on mogoče porabil zadnjih 48 ur zato, da je sestavil popolno sporočilo (dovolj frajersko, da bom v negotovosti, in dovolj jasno, da ne bom mislila, da me vabi na sklenitev kakšnega piramidalnega posla), ki bi ga poslal na natanko 72. uro?
Iskreno, nimam pojma. Nasploh sem izgubljena v tem "osvajalskem" procesu, ker sem precej preprosta ženska, ki se raje kot s procesom ukvarja s človekom. Ki raje doživlja kot čaka. Ki gre raje za tri dni v toplice kot v deželo Kaj boš že našel jajca in poklical?!
Ampak, veste, kaj? Direktnost je kot celulit – zmoti samo tiste, ki ne znajo ceniti vsega, kar je za njim.