Ali tudi v Sloveniji obstaja pravilo treh dni?

Na to, da minejo trije dnevi, ki so po vseh filmskih scenarijih idealni za drugi kontakt. Ker en dan čakanja bi nakazoval obup, dva dneva preveč pričakovanja, trije pa so ravno prav?

Verjetno, ker je tudi sam Jezus upošteval ta rok. In kdo smo mi, da bi se delali njemu nadrejene. S tem, da je on baje naredil nekaj čudežev, mi pa občasno ne znamo niti spisat sporočila brez napačne uporabe predlogov s in z.

In medtem ko čakamo, se delamo, da tega dejansko ne počnemo. Poznate te scenarije, a ne? Ko svojim prijateljem razlagate o novem človeku, ki se je malo dotaknil duše, in bi radi, da se dotakne še kolena?

A pri tem seveda neštetokrat poudarite, da vam je pa res vseeno, če sploh kdaj pokliče. Ker ste sam svoj gospodar, ne potrebujete nikogar, vse je dobro, sami si odpirate vrata, plačujete prispevke in nasploh bi to, da ne bi poklical, bila izguba zanj. Mhm, toliko enih tolažb samo zato, ker ne upamo povedati, da pa nas bi dejstvo, da nas ne bi kontaktiral, zadelo tam nekje pod levim prekatom. Ali nad. Ali v. Pač not.

In ko ne pokliče ... Ker ... Molk boli. Še posebej, če ga ne razumeš. In seveda ga ne razumeš, ker sta se po vseh kriterijih ujela. Ker zakaj bi drugače hotel tvojo telefonsko, zakaj bi ti namenil čas, se smejal tvojim šalam in se nasploh vedel zainteresirano? Ha?

Mogoče pa je bil samo pijan. Ali pa je potreboval terapijo za ego, ker je bivšo videl z novim. Mogoče je med zadnjim seksom izgubil erekcijo ali pa hoče mama iz njegove otroške sobe narediti prostor za vlaganje kumaric. Vse to je možnost. Slaba in bedna, a možnost. Ker je povsem mogoče, da ste ta vložena kumara tu kar vi sami.

In ta možnost še posebej kljuva v glavi, ko minejo ti trije dnevi. Ker nekako si čas nastavljamo po tem mitu. Tridnevni rok. Znotraj tega ohranjamo mirne živce, si govorimo, da je še čas in smo nasploh kul. Kul kot hladilnik na mrzel decembrski dan. In ko pride in ko mine tretji dan, se začne prava tortura.

Vprašanja, ki se začnejo z zakaj, in odgovori, ki se končajo s kletvico. Ter seveda dramatično zanikanje dejstva, da nam je mar. V moji omari bi lahko bilo že vsaj pet oskarjev za perfektno odigrano glavno vlogo v filmu Dol mi visi.

Zakaj torej celotne čakalne dobe ne bi skrajšali kar na en dan? Ali pa eno uro? Torej, če objekt poželenja ne da znaka v roku ene ure, gremo dalje. Zbiram podpise za referendum. Če je kje možnost zanj, je to v Sloveniji.

Še je čas Ampak recimo, da ostane pri tej sveti trojici. Da je torej to nek razumni rok, v katerem se ljudje začnemo dogovarjati za naslednje snidenje, da si namenimo trenutek branja ali govora, je tu še vedno vprašanje – ali vikendi in prazniki štejejo? Ali gre za pravilo treh delovnih dni?

In, če meni ni za čakat, bom moškega kastrirala s prehitrim povabilom, medtem ko je on mogoče porabil zadnjih 48 ur zato, da je sestavil popolno sporočilo (dovolj frajersko, da bom v negotovosti, in dovolj jasno, da ne bom mislila, da me vabi na sklenitev kakšnega piramidalnega posla), ki bi ga poslal na natanko 72. uro?

Iskreno, nimam pojma. Nasploh sem izgubljena v tem "osvajalskem" procesu, ker sem precej preprosta ženska, ki se raje kot s procesom ukvarja s človekom. Ki raje doživlja kot čaka. Ki gre raje za tri dni v toplice kot v deželo Kaj boš že našel jajca in poklical?!

Kdo bo koga? Po vseh letih pa vem eno – zažigalke modrcev nismo najbolj zaželena roba. Ker se jamski sistem osvajanja ohranja, čeprav so jame polne mam in moški polni dvomov. In četudi bi si lahko olajšali zadeve ter si samo povedali, da na nekoga mislimo, se ob tej misli butasto nasmihamo in mu namenjamo vse tiste trenutke pred spanjem, še vedno čakamo. Vsaj tri dni.

Ampak, veste, kaj? Direktnost je kot celulit – zmoti samo tiste, ki ne znajo ceniti vsega, kar je za njim.