Ali lahko sestanke razumemo kot delo?

A po drugi strani ne vem, zakaj bi morali ljudje, ki delajo skupaj že nekaj časa, sestankovanju nameniti več kot nekaj odstotkov svojega delovnega časa. V zvezi z evropskimi institucijami imam večinoma mešane občutke. Ne vem čisto dobro, kaj ljudje tam počnejo, kako delajo, kako se odločajo in kakšen je njihov delovni vsakdan. Ko si jih predstavljam, seveda spodbujen z vsakdanjimi medijskimi posredniki, se pred menoj razprostirajo ogromne dvorane, ki so polne lepo oblečenih ljudi, ti pa zavzeto debatirajo o stvareh, ki so pomembne za našo prihodnost. Včasih smo se hudovali nad Beogradom in tamkajšnjo skupščino, danes so naše oči kritično uprte v Bruselj in druga mesta, kjer se odvija zgodba Evropske unije. Moja predstava izhaja iz podob, ki jih dobivam iz medijev, in iz izkušenj, ki jih imam sam s slovenskimi javnimi institucijami. Te na žalost niso pozitivne, zato sem kritičen tudi do delovanja evropskih institucij, včasih se sprašujem, ali vse to sploh res potrebujemo in ali se lahko od Evrope sploh česa naučimo. Potem pa pride mimo človek, ki mi v trenutku spremeni dosedanji pogled. Evropska izkušnja Zadnjič sem tako srečal znanko, ki je zaposlena na enem od naših ministrstev. Pohvalila se je, da se je pred kratkim vrnila z večmesečnega angažmaja v eni od evropskih institucij. Bila je navdušena nad evropsko izkušnjo in bi jo z veseljem ponovila. Zakaj, sem vprašal. Več razlogov je, je rekla, in začela naštevati. 1. Delala je v izjemno motivirani skupini, sestavljeni iz vrhunskih posameznikov, s karizmatičnim ter izjemno delovnim šefom, ki ima poleg tega res hude poklicne reference in tako briljanten poslovni življenjepis, da ga že zaradi tega lahko samo vikaš. "Veš, pa to ni kak star gospod, tvojih let je," je dodala, kar mi je dalo misliti o meni samem. 2. Odzivni čas vseh v ekipi je bil zelo kratek. Če si dobil e-pošto, se je pričakovalo, da boš odgovoril hitro. Zelo hitro. To pomeni, da si moral na preprosto zadevo odgovoriti v nekaj minutah, na težjo pa v malo daljšem, vendar še vedno ustrezno kratkem času. Da bi odgovoril šele prihodnji dan – ni šans! 3. Kot tretji razlog pa je vsa žareča in v zanosu navedla: "Ej, tam ni bilo nobenih sestankov! Zjutraj smo skupaj spili kavo, da smo izmenjali kakšne bolj splošne informacije, potem pa smo šli vsak na svoje delovno mesto. Spremembe pri raznih projektih smo lahko ves čas spremljali kar prek posebne aplikacije na računalniku, v katero je vsak vnašal svoje izsledke, sestajali pa smo se res redko, ko je šlo za kakšno večjo težavo. Kako drugače je bilo to kot pri nas, kjer skoraj ves čas sestankujemo!" Kot v kakšnem podjetju, sem pomislil. Kot v kakšnem zelo učinkovitem podjetju, ki ga vodi kak zelo pameten direktor. A da ne bo pomote: vse to se je godilo v eni od evropskih institucij, za katere bi vsak pomislil, da je sestanek drugo ime za priljubljen nacionalni šport, sestankovanje pa obvezno za vsakdanje preživljanje delovnega časa. Kar me seveda spomni na mojo epizodo v slovenski javni instituciji izpred nekaj let. Slovenska izkušnja Pred tremi leti sem, na pobudo tedanje ministrice za kulturo in tedanjega državnega sekretarja, začel začasno delati na Slovenskem filmskem centru. Kot vršilec dolžnosti direktorja sem imel nalogo vzpostaviti to novo nacionalno filmsko institucijo, ta pa je bila povezana s sprejemom preštevilnih pravilnikov, ki uravnajo njeno delovanje. Že kmalu, po prvih dneh dela, sem videl, da tu ne bom dolgo zdržal. Večino aktivnega službenega časa se ni delalo, temveč se je – sestankovalo. Predstavljajte si, da ste zaposleni v instituciji, v katero prihajate ob osmih zjutraj, poskušate čim hitreje postoriti vse potrebne formalnosti, da bi se potem lahko posvetili delu, saj imate ob dveh popoldne napovedan sestanek. Če prihajate iz sveta, v katerem sem sam živel in preživel skoraj 20 let, si za sestanek rezervirate eno uro, največ dve, ob tem pa ste rahlo nejevoljni, da boste precej neproduktivno porabili toliko časa. Ob velikem negodovanju preostalih zaposlenih sem na primer takoj po svojem prihodu v to institucijo ukinil redne tedenske kolegije, saj se mi je zdelo povsem nesmiselno, da deset ljudi posluša, kaj o svojem delu govori enajsti, pri čemer je bilo njegovo delo le malo povezano z delom preostalih. Zamenjal sem jih z individualnimi operativnimi sestanki, na katerih je bilo samo po nekaj ljudi. No, potem pa se je začel sestanek, na katerem je bilo prisotnih še nekaj zunanjih nadzornikov te institucije. Na sporedu je bilo sprejemanje enega od pravilnikov. Dve uri pozneje sem z grozo ugotovil, da še niti približno nismo prišli do konca nameravanega sestanka in da bo zadeva trajala še in še. Ob desetih zvečer, po osemurnem sestankovanju, smo ugotovili, da tema še niti približno ni izčrpana in da bomo sestanek nadaljevali čez nekaj dni ob isti uri. In tako vedno znova. Moj spomin na polletno delo se začne in konča pri sestankih. Seveda sem komaj čakal, da končam svoj tamkajšnji angažma in se vrnem v okolje, kjer bom spet lahko normalno delal. Delati ali sestankovati: to je zdaj vprašanje Pogosto se sprašujem, kje za vraga nas zahodna Evropa tako zelo prekaša v učinkovitosti pri istih dejavnostih, ki jih počnemo tudi mi. Niso veliko bolj pametni, niti ne oddelajo bistveno več delovnih ur. Tudi do svojih delovnih mest se morajo v povprečju voziti dlje kot mi. Kje je torej skrivnost? Morda v sestankih, ki se jim izognejo? Prepričan sem, da se eden od razlogov skriva tudi tu. V številu sestankov. Dolžini sestankov. Če bi na vse ure, ki smo jih letno preživeli na sestankih, in vse ure, ki smo jih, če so bili sestanki na drugih lokacijah, porabili, da smo prišli tja in nazaj, bi najbrž prišli do osupljivih številk, ki pomenijo dobršen del našega delavnika. Pisarniški delavci in uslužbenci vseh vrst na sestankih letno najbrž pustimo nekaj mesecev svojega plačanega delovnega časa. Ali so potem ti sestanki produktivni, koliko pripomorejo k ustvarjanju dodane vrednosti, mora seveda vsak presoditi sam pri sebi. Ne rečem, da so sestanki nepomembni že po definiciji. Vendar po drugi strani ne vem, zakaj bi morali ljudje, ki delajo skupaj že nekaj časa, sestankovanju nameniti več kot nekaj odstotkov svojega delovnega časa. Sestanki so pač prekletstvo sodobnega pisarniškega dela, kjer eden govori, preostali pa poslušajo. Sestanki samo podaljšujejo že tako prenapihnjeno vsakodnevno delo, obenem pa ga destabilizirajo, pasivizirajo in dedinamizirajo. Spomnim se obiska pri eni od tujih oglaševalskih agencij, kjer so imeli pod stekleno mizo, namenjeno sestankom, vgrajeno uro, ki je ves čas opozarjala na to, koliko časa že traja posamezen sestanek. Nekje drugje so sestankovali kar stoje, da bi tako čim hitreje prišli do konca. Dolgo sem si zastavljal vprašanje, ali sestanek lahko štejem k opravljenemu delu. Pogovor z znanko in njena evropska izkušnja sta mi končno dala odgovor nanj.