Sreda, 5. 9. 2012, 7.09
8 let, 10 mesecev
63. člen
Pri naslovu te kolumne seveda ne gre za kak zloglasni člen kakega še bolj zloglasnega zakona, ki je politične nasprotnike trpal v črne luknje in pozabil na njih. Ne, gre le za člen v Zakonu o visokem šolstvu, ki bi bil za širšo javnost najbrž popolnoma nezanimiv, če ne bi pred časom Janez Janša razjezil univerzitetne sfere s tem, da je povedal, koliko dela morajo opraviti, da si prislužijo plačo. Neukim bralcem v vednost, 63. člen pove, da mora visokošolski učitelj na univerzi, recimo profesor, vsak teden opraviti šest ur dela v predavalnici. Nič več in nič manj, razen v posebnih okoliščinah.
In ta člen se zdaj spreminja. Pri čemer seveda sploh ne gre za to, da bi se kak zloben, morda celo maščevalno razpoložen minister v kaki povampirjeni neoliberalni vladi odločil stisniti uboge univerzitetne mezdne delavce in malce povečal tedensko obveznost. Kar so, mimogrede, naredili v nekaterih bolj razvitih državah. Recimo v Nemčiji, in to s šestih ur na devet. Za vse, tudi za redne profesorje. Ampak pri nas se ne dogaja nič takega. Nikakor, sprememba, ki je na mizi, je pač le v tem, da se pristojnost za določanje tedenske obveznosti prenaša na univerze. Saj veste, tiste avtonomne. Univerze so tiste, ki se bodo odločile, kakšne "vatle" bodo naredile za svoje sodelavce. Avtonomija v najbolj čisto obliki torej.
Da predlagana sprememba moti kakega visokošolskega sindikalista, je seveda pričakovano. Lagodje šestih ur, nič več in nič manj, je v visokošolskem prostoru pač utrjeno. Zakaj bi spreminjali nekaj, kar je tako lepo? Nekako si seveda lahko privoščim toliko empatije, da razumem način razmišljanja in motivacije zanj. Četudi se z njim seveda ne morem strinjati. Sam sem recimo vedno raje pridobival projekte in se tako samoiniciativno "odkupil" za obveznosti v predavalnici.
Malce težje pa razumem pripombe, ki sta jih na novinarski konferenci izrekla Igor Lukšič in Majda Potrata. Še posebej tisto lovsko, da bodo predlagane spremembe visokošolske zakonodaje nedopustno posegle v avtonomijo univerz. Kar pa je že skoraj brutalen napad na zdravo pamet! Poseg v avtonomijo? S tem, da univerzam omogočiš, da se same avtonomno odločijo, na kakšen način bodo organizirale svoje delo? Da bodo lahko morda celo razbremenile kakovostne učitelje? Ali pa, če bodo uspešne pri pridobivanju sredstev in zato razpolagale z dovolj denarja, razbremenile kar vse?
Zakaj moramo imeti v tej državi čudno predstavo, da mora država obvladovati in regulirati popolnoma vse, kar je regulirati mogoče? Zakaj ne moremo zaupati v zdravo pamet in presojo ljudi, ki so nadpovprečno izobraženi? Zakaj tako veliko govorimo o avtonomiji, če se je tisti, ki so glede tega najbolj glasni, očitno tudi najbolj bojijo?
Univerze se med sabo razlikujejo. Posamezne fakultete se med sabo razlikujejo. In zagotovo se med sabo razlikujejo visokošolski učitelji. Vsak obrtnik premore toliko pameti, da bo dal dobremu delavcu drugačen tip dela kot slabemu delavcu. In do zdaj mi ni še nihče prepričljivo razložil, zakaj bi bilo na univerzah to drugače in zakaj bi bilo dobro, če bi jim to še naprej onemogočali.
Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.