Križanič: Slovenija ni Grčija

Slovenski javnofinančni dolg je absolutno obvladljiv, naša največja banka, NLB, pa nujno potrebuje dokapitalizacijo, kar terja tudi Banka Slovenije. Finančni minister v intervjuju za SiOL tudi zavrača očitke o "nerazvojnosti" proračuna.

Ste zadovoljni s proračunom za prihodnje leto? Bi kaj spremenili, če bi lahko?

Nobenega dvoma ni, da je proračun izrazito varčno naravnan. Smo v tretji fazi gospodarske krize, ko finančni sektor ni več v krizi, ko povpraševanje v realnem sektorju narašča, ko je prisotno pričakovanje, da se bo začelo povečevati tudi število delovnih mest, vendar so javne finance v težavah. Kriza je bila odpravljena z javnofinančnimi primanjkljaji, z velikimi državnimi injekcijami, kar pa je zdaj treba sanirati. To je svetovni problem. V Evropi ga rešujemo koordinirano in v tem okviru ima Slovenija kot majhno in odprto gospodarstvo domačo nalogo, da zmanjša svoj primanjkljaj in uskladi izdatke z razpoložljivimi sredstvi, seveda postopoma, v treh letih, do triodstotnega javnofinančnega primanjkljaja. V tem okviru je to prvo leto varčevanja verjetno najbolj boleče.

V opoziciji ne verjamejo, da je proračun razvojno naravnan, da ni noben krizni proračun, da nas vrača v čase socializma.

Proračun ima izrazito razvojno komponento, mi jo držimo ves čas, odkar smo sprejeli prvi rebalans leta 2009, skratka prvi rebalans razvojnega preobrata. Odprli smo sredstva, ki omogočajo nova razvojna jedra, razvoj novih tehnologij, novih izdelkov in novih pristopov in povezav, povezavo znanosti z univerz s podjetji. Tu oponašamo najboljše prakse držav, malih in odprtih, ki so s takimi prijemi uspele na enotnem evropskem trgu.

Katere?

Tipičen primer je Finska, pa nam še bližja Avstrija, te prakse želimo oponašati. Vlada je temu namenila kar nekaj denarja. Obenem smo vzpostavili nujne sklade tveganega kapitala, mešane, zasebne in javne, ki bi morali omogočiti tudi financiranje rasti posameznih podjetij.

Je torej opazko iz opozicije, da se s proračunom vračamo v socializem, mogoče razumeti kot značilno opozicijsko populistično floskulo?

Mislim, da ne. Menim, da gre preprosto za marketinški pristop, ki je seveda povsem legitimen. Zdaj je jasno, da nimamo več spodbud za ekstenzivno, ampak za intenzivno rast, ki bo temeljila na rasti dodane vrednosti in omogočanju višjega življenjskega standarda.

Letos bo proračunski primanjkljaj 4,9, v letu 2012 pa naj bi padel pod štiri odstotke BDP-ja. Tudi v krogu ekonomistov neredki menijo, da skušate ta cilj doseči z zniževanjem plač, pokojnin in socialnih transferjev.

Mi moramo zdaj izvesti tako imenovani fiskalni napor ali varčevanje, merjeno z 0,7-odstotnim znižanjem javnofinančnega primanjkljaja na letni ravni. To je seveda primanjkljaj vseh blagajn, ne le proračunske, tudi zdravstvene in pokojninske, ter blagajn lokalnih skupnosti. To bomo izvajali leta 2011 in potem tudi naprej. V tem kontekstu se postavlja vprašanje indeksacije nekih količnikov za različne javnofinančne izdatke, pa naj bodo to plače javnih uslužbencev ali transferji v različne blagajne oziroma neposredno posameznikom. Če želimo varčno gospodariti, si v teh razmerah povečanj preprosto ne moremo privoščiti. Če bi to storili, potem je "laissez-faire", kot dober gospodar bi morali skrčiti zaposlenost na teh področjih ali pa precej ožje določiti socialne transferje. Naš odgovor je, da želimo ohraniti čim več delovnih mest za konjukturo in s prvimi rezultati razvojnega preobrata zaposlenim omogočiti povečanje njihovih prejemkov in tudi povečanje transferjev. Zlasti pri pokojninah ne vztrajamo na tem, da bi se te blokirale na neki ravni, v interventnem zakonu je predvidena rast, ko bo pač mogoča.

Kolikšen je slovenski dolg?

Skupen bruto dolg je okoli 42 milijard evrov, neto pa približno 11 milijard. Je kar velik! To je dolg javnega in zasebnega sektorja, naraščal je zlasti v obdobju od leta 2004 do leta 2008, v času konjukture, zdaj pa stagnira. Zaradi dolžniške krize se je ta dolg deloma prenesel v javni dolg, ker je prišlo do relativno velikega odliva kratkoročnega kapitala, kar bi lahko povzročilo gospodarsko depresijo pri nas. To smo preprečili, ker je država vstopila in omogočila postopen, večleten prehod z različnimi načini financiranja dolga.

Je javnofinančni dolg še obvladljiv?

Absolutno je obvladljiv, več kot obvladljiv! Je tudi izjemno stabilen, imamo tudi dovolj plasmajev, ki smo jih ustvarili kot posebne rezerve, kar nam dopušča zakon o javnih financah, za odplačilo posojil v naslednjih letih.

Stavka v javnem sektorju se je končala. Nekateri, tudi vaša ministrska kolegica za javno upravo, trdijo, da je imela politično ozadje.

Jaz podatkov o tem nimam, za tisti del sindikatov, s katerimi ima ministrstvo stike, pa lahko trdim, da ni bilo političnega ozadja. Šlo je za klasičen sindikalno-delodajalski spor, ki so ga skušali razčistiti prek pogajanj …

… v stavko pa niso bili vključeni vsi sindikati javnega sektorja. Tudi med 21 sindikati na koncu stavke ni bilo povsem enotnih stališč, kako naprej.

Dejstvo je, če pogledamo zelo od daleč, je stavka pomenila izgubljanje živcev v trenutku, ko se to ne bi smelo zgoditi. Na koncu je le prišlo do pomiritve z zelo jasno zavezo, da se ob konjukturi zaveze izpolnijo. Ta trenutek pač ne dopušča nič drugega.

Vlada ni mogla pristati na drugačen izkoristek, kajti potem bi se dvignili tudi drugi, kar potrjujejo tudi izkušnje v tujini.

To nedvomno drži. Javnofinančne razmere ne omogočajo povečevanj in na koncu so socialni partnerji to razumeli in čakajo na izboljšanje gospodarskih razmer, ko bodo upravičeni do uresničitve svojih zahtev.

Nekateri kritiki aktualni vladi "prerokujejo", da bo Slovenija končala na grški poti ali na poti, ki jo makroekonomisti napovedujejo tudi Španiji, Portugalski, pa celo Italiji … So te črnoglede napovedi realne?

To nikakor ne drži! Slovenija ni podobna Grčiji, je malo odprto in izvozno gospodarstvo. Če pogledamo izvoz blaga in storitev, smo že lani imeli presežek, letos pa ta presežek še povečujemo, že presega odstotek BDP na letni ravni. Gledano prek tekočih transakcij, če štejemo še transferje in dohodke proizvodnih faktorjev, imamo sicer manjši primanjkljaj, do česar pripelje pravi odliv profitov in obresti, načeloma pa imamo stabilne zunanjetrgovinske odnose, medtem ko je Grčija strukturno odvisno gospodarstvo. Javni dolg pri nas kot delež BDP-ja je daleč od teh ranljivih držav in gospodarstev. Imamo pa tudi ustrezne rezerve, da si lahko zagotavljamo varnost.

Naša največja banka NLB postaja vse bolj vroč kostanj. Dokapitalizacija da, ampak kolikšna? Kdo bo dokapitaliziral banko? Uprava banke predlaga "le" 250-milijonsko dokapitalizacijo, vi kar 400-milijonsko. Ostajajo številna odprta vprašanja?

Menim, da je NLB pomembna sistemska banka na slovenskem trgu in na širšem regionalnem trgu. Banka ima vodstvo, ki izjemno povečuje rezervacije, kar pomeni veliko operativnega dobička, na letni ravni okoli dvesto milijonov, ki ga torej namenja v rezervacije.

To je izjemno konservativna politika Jašovičeve uprave.

Res zelo konservativen pristop. Na podlagi tega je tudi prišlo do pobude za dokapitalizacijo. Lastniki, torej glavna partnerja, KBC in država, ter vlada kot največji lastnik, moramo "izpogajati", kakšna dokapitalizacija sploh bo. Mi bomo seveda sledili interesom slovenskega bančnega trga in Banke Slovenije.

Se vi ogrevate, da vsaj na kratek rok NLB ostane v državnih, slovenski rokah?

Kratkoročno je vsekakor v interesu slovenskih davkoplačevalcev, da država vstopi v dokapitalizacijo NLB-ja, ali kvotno glede na njen delež, in da konsolidira svoje lastništvo v banki in si zagotovi 51-odstotni lastniški delež banke. To bo dokapitalizacija po sorazmerno nizki ceni prinesla, pozneje pa bi s partnerji, bodisi s KBC, če si premisli in ostane v banki, ali drugimi partnerji, če bodo kandidirali, lahko razmišljali naprej. Brez dvoma bomo prenovili delničarski sporazum. Tak je naš predlog, ki je na vladi, da se tudi za tisti del, ki ni državni, omogoči vstop na borzo, kjer bi KBC lahko potem svoj delež tudi solidno odprodal. Verjetno pa bi morala delnica kotirati tudi na kakšni večji evropski ali svetovni borzi. V nadaljevanju, na dolgi rok, pa bi lahko država svoj delež v banki zmanjšala, pod pogojem, da ohrani banko neodvisno, kar je mogoče le s pogodbo, ki ima statutarni značaj, in to s partnerji, ki bi bili v NLB-ju pripravljeni zagotoviti njeno neodvisnost in regulacijo v Sloveniji. S tem zadržimo tisti del suverenosti, ki je neizogiben za normalno delovanje našega gospodarstva.

Kaj je za vas poglavitni razlog, da banka vsaj na kratek rok ostane slovenska?

Konkurenčnost bančnega trga in pomembnost, da je ta trg odprt. Mi se ne zapiramo in smo zainteresirani za vsakogar, ki želi v Sloveniji tudi finančno delovati. Kar pa zadeva domače oziroma tuje lastništvo banke – in regulacija je s tem povezana, skratka, ali je Banka Slovenije regulator ali pa je regulator v tujini –, pa vendar menimo, da je pomembno, da je velik del finančnih ponudnikov pod domačo regulacijo, da se na ta način oblikuje pogoje za dodano vrednost. Iz tujine poznamo celo vrsto slabih praks.

Kaj če morda ne uspe projekt dokapitalizacije NLB?

Projekt dokapitalizacije je zahteva centralne banke, glede na obseg poslovanja NLB pa odločitev lastnikov, kaj sploh želijo z banko. Mi imamo seveda svoje interese, tudi kreditne aktivnosti NLB na Slovenskem, ki je naš najpomembnejši interes, drugi interes pa je, da NLB ostane pomembna regionalna banka tudi za druge države, kjer je prisotna, alternativa pa je na drugi strani krčenje.

Pomembnost banke v regionalnem okviru, da, seveda, ampak uprava banke predlaga tudi odprodajo nekaterih naložb v tujini, denimo v Srbiji.

Strateško je srbski trg pomemben, ampak je zapleten. Tam je NLB navzoč minimalno. Če bi želeli biti donosni, potem bi morali tudi tam postati sistemska banka, z večjim deležem, zato je povsem legitimno razmišljanje o odprodaji, umiku ali širitvi na tem trgu. Vendar je to ta hip preuranjeno. Je pa NLB sistemska banka v Makedoniji in Črni gori.

Pol mandata aktualne vlade se počasi izteka, kako bi ocenili svoje delo?

Menim, da je ocena stvar volivcev oziroma neodvisnih ocenjevalcev, zato je sebi ne bi dal drugače kot opisno, to pa sem dal v intervjuju.