Kljub cerebralni paralizi velika volja do življenja in športa

Tega ima Natalie v krvi, saj je bil njen oče Nevijo, ki jo je tudi povabil v štafeto, v 80. letih najboljši koprski nogometaš. Natalie Finkšt, ki se je na intervju sama pripeljala z avtomobilom, se ukvarja z dvoranskim balinanjem za invalide, ki mu v slengu pravijo boccia. Kako se torej pripravljate na tekmovanja v bocci? "Na treningih se najprej razgibamo, delamo vaje s prsti, rokami, mišicami, dihalne vaje za sprostitev. Zelo pomembno je, da smo sproščeni, ko igramo. Poskušamo se osredotočiti na prvi poskus, ker je pri balinanju prva priložnost zelo pomembna. Za popestritev igramo med sabo." Lahko v obrisih predstavite ta šport? "Dvoransko balinanje je razdeljeno na tri panoge: posamezno, dvojice in ekipno. Ekipo sestavljajo trije člani. Vsak posameznik ima na razpolago šest krogel. Točko dobi tisti, ki, podobno kot pri navadnem balinanju, vrže kroglo najbližje balinčku. Igra se na štiri nize med posamezniki in na šest v ekipnih tekmah. Krogle so usnjene, polnjene s peskom, tako da jih lažje primemo. Boccia je edini šport, s katerim se osebe s cerebralno paralizo sploh lahko ukvarjajo." Kako veliko je igrišče? "Igrišče je dolgo 10x6 metrov, a ni takšno kot navadno balinišče, saj se ne po njem premikaš. Na izhodišču je boks 2,5x1 meter, iz katerega se meče krogle." Kje trenirate? "Člani Obalnega društva za cerebralno paralizo Sonček treniramo vsako soboto po dve uri v telovadnici vrtca Livade v Izoli. Poleg mene sta še Fabio Rizzi in Armin Čatič. Ko imam priprave z državno reprezentanco, to je en vikend na mesec, se dobimo v Kamniku. Poleg tega treniramo tudi vsak zase doma." Kdo skrbi za vas? "To je zelo pomembno. Vsak od nas ima svojega asistenta in zelo smo jim hvaležni, saj brez njih sploh ne bi mogli balinati. Moja asistentka je moja mama Silvija, Rizziju pomaga njegova partnerka Lea Hedžet, Čatiču pa njegov oče."