SiolNET.
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Vzroki finančne in ekološke krize so si podobni

1

termometer

Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj je redna profesorica in predstojnica Katedre za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je članica Medvladnega foruma za spremljanje podnebnih sprememb pri OZN, ki je lani prejel Nobelovo nagrado za mir. S proučevanjem podnebnih sprememb se ukvarja že poldrugo desetletje in v Sloveniji velja za vodilno pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb. Z njo smo se pogovarjali pred začetkom 10. Poslovne konference Portorož, kjer bo ena ključnih govornic o problematiki podnebnih sprememb. Kljub gospodarski krizi, ki običajno ni naklonjena okoljskim ukrepom, pa sodobitnica Nobelove nagrade ostaja optimistična. Na jubilejni, 10. poslovni konferenci v Portorožu bosta v ospredju globalna finančna kriza in ekostrategija. O čem boste spregovorili na konferenci in na katera vprašanja boste poskušali poiskati odgovore?

Na konferenci želim predstaviti problematiko podnebnih sprememb, predvsem odziv, ki bi ga gospodarstvo moralo imeti nanje. Ta odziv vidim kot trikraten; gospodarstvo se bo moralo ukvarjati z neposrednimi učinki, ki jih ima spremenjeno vreme na gospodarstvo, drugi sklop bo namenjen blaženju podnebnih sprememb, tretji pa prilagajanju gospodarstva na podnebne spremembe. Idealno je, če so ukrepi za vse tri vidike povezani.

Pred časom ste dejali, da je vlaganje v okolje nekaj, s čimer so industrija in države dolgo časa zavlačevale, in dodali, da če se ne bo nazaj v okolje vlagalo, kar se mu vzame, lahko to povzroči politično krizo oz. manjšo gospodarsko rast. Je ta trenutek že tukaj? Morda res. Javno dobro, ki ga ne plačujemo in ga tržni sistem ne priznava, ni vključeno v gospodarstvo. To je tudi eden izmed vzrokov, zakaj okolje izgublja svojo nosilno kapaciteto. Planet je omejen, in prej kot bo gospodarstvo to spoznalo, bolje bo zanj. Vse rešitve, ki so potrebne, morajo biti dolgoročne rešitve. Gre za temeljne premisleke, kako ekonomija trenutno deluje. Finančna kriza bo zahtevala in predstavila podoben izziv, torej temeljne spremembe. Idealno bi bilo, da to združimo – da spreminjamo sisteme tako, da bodo okolju in s tem tudi ljudem prijaznejši.

Menite, da je prihajajoča recesija priložnost za spremembe v razmišljanja in navad ljudi v prid ekostrategiji in reševanja podnebnih sprememb? Je to morda dobra stran recesije? Na prvi pogled recesija odrinja okoljske skrbi in varstvo okolja na stran. Vendar ne dolgoročno. Del situacije, v kateri smo se znašli, so namreč povzročili enaki pristopi k denarju, kot jih imamo v okolju. Razpolagamo z virtualnim denarjem oz. virtualnim okoljem, ki ga pravzaprav nimamo več na voljo. Mislim, da so vzroki finančne in ekološke krize v svojem bistvu –torej razmišljanju, da lahko iz nič naredimo nekaj - zelo podobni. Ravno zato je treba iskati rešitve v sinergiji.

Menite, da bo novi predsednik ZDA Barack Obama res zagrizel v reševanje podnebnih sprememb? Mislim, da se bo spopadel s tem problemom, saj je nastopil pravi čas. Obama je le nosilec tega časa. Tudi brez Obame so ZDA pred novim globalnim dogovorom, ki bo skoraj zagotovo dosežen prihodnje leto v Köbenhavnu. Trenutek je zrel za to, da si tudi ekonomija poišče novo mesto in ima kratkoročno celo koristi od zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Tu mislim predvsem na shemo trgovanja z emisijami, ki bo zaživela. Tisti, ki bo dobro organiziran, bo lahko od tega imel dobiček. Tudi ekostrategije bodo dolgoročno prinesle dobiček gospodarstvu. Vendar le tistim, ki bodo začeli dovolj zgodaj. ZDA so tehnološko zrele in pripravljene na te izzive in s tem lahko začnejo. Obama je torej le nosilec te spremembe, in tudi če bi bil izvoljen kdo drug, menim, da bi ZDA spremenile obnašanje do podnebnih sprememb.

Kakšna bo usoda Kjotskega protokola? Nekdanji avstralski premier John Howard je dejal, da dokler ne bodo največji onesnaževalci na svetu sprejeli Kjotskega protokola, je ta skorajda nekoristen in celo škodljiv za države, kot je Avstralija. Kjotski protokol ni bil zamišljen tako, da bo rešil podnebje. Tudi če bi ga podpisale vse države, bi emisije v skupnem obsegu zmanjšal za približno tri odstotke, to pa se podnebju v resnici ne bi poznalo. Bil pa je drag. Vanj so vnesli vrsto mehanizmov, ki so v bistvu razvodenili njegovo fizikalno bistvo in ga naredili sprejemljivejšega za politiko. Avstralija je naredila zelo velik korak in si z notranjim premislekom, ustanavljanjem primernih institucij, šolanjem kadrov itd. pripravila teren in šele nato podpisala sporazum. Številne države so ga sicer takoj podpisale, a so ga izpolnjevale s figo v žepu. Zato sama ne bi delala velike moralne razlike med podpisniki in nepodpisniki. Jasno pa je, da je potreben nov dogovor, zato nima velikega smisla gledati nazaj, koliko je prinesel Kjotski protokol. A bil je testni kamen, in to je zelo pomembno. Države so se morale namreč prvič dogovarjati in pogajati o globalni ekološki krizi. Čeprav ni prinesel rezultatov, je prinesel nov način razmišljanja in dokazal, da tudi globalno dogovarjanje nekaj šteje.

Ali Slovenija v polni meri izpolnjuje obveznosti Kjotskega protokola?

Slovenija je v okviru svojega pristopa h Kjotskemu protokolu dosegla, da se nam formalno gledano gozdovi štejejo kot ponor ogljikovega dioksida. Z našo gozdno bilanco smo si odkupovali odpustke pri emisijah iz prometa, industrije, gospodinjstev. Formalno gledano smo Kjotski protokol približno izpolnili. Če pa pogledamo, kako sta se spremenila gospodarstvo in odnos do podnebnih sprememb, vidimo, da je bil ta dogovor ničen. Naše emisije so se namreč povečale za več kot 24 odstotkov, namesto da bi jih zmanjšali za 8 odstotkov. Slovenija je torej v 30-odstotnem razkoraku glede na to, kar je podpisala. Navzven je sicer vse v redu, pri novem dogovoru, ki tega ne bo dovoljeval, pa nas čaka ogromno dela.

Se politika in civilna družba dovolj zavedata perečega problema podnebnih sprememb in posledic, ki jih prinaša? Zavedanje civilne družbe in državljanov o podnebnih spremembah se je v zadnjem desetletju izrazito povečalo. Govorimo lahko o velikih premikih, na katere smo lahko ponosni. Politika je na deklarativni ravni sprejela podnebne spremembe, kar smo lahko videli tudi v volilnih programih političnih strank. V dejanjih prometnega, gospodarskega in okoljskega ministrstva pa ni bilo nobenih sprememb. Prometni sektor je popolnoma ušel izpod nadzora, saj so se emisije enormno povečale. Kmetijstvo je, zaradi manjšega števila živali, nekaj prispevalo k zmanjševanju emisij. Mislim, da se politika ne zaveda, kaj obljublja. Dokler imamo na eni strani obljube o večji gospodarski rasti oz. o povečanem BDP-ju, hkrati pa govorimo o trajnostnem razvoju in o boju proti podnebnim spremembam, nekaj ne gre skupaj. Streznitev politike bo izrazito boleča, ko bomo naslednje leto verjetno podpisali nov sporazum.

Zdi se, da imamo posamezniki polna usta skrbi za okolje, naredimo pa nič. Kako ozavestiti množice in spremeniti navade ljudi? Menim, da imamo Slovenci poseben odnos do okolja, ki se kaže v tem, da nam ni uspelo rešiti niti klasičnih okoljskih vprašanj. Tu mislim na več desetletij stare ekološke probleme; tipičen primer sta Zasavje in velika onesnaženost zraka ob prometnicah. Od države in ljudi, ki jim ni uspelo rešiti starih problemov, je torej težko pričakovati, da bodo kaj bolje ravnali v boju proti podnebnim spremembam. Stari problemi pogosto odvračajo pozornost množic od grožnje globalne ekološke krize in še vedno jezdimo na valu potrošništva. Ljudi je treba začeti ozaveščati že zelo zgodaj. Šolski programi nimajo vsebin, ki bi bile vezane na podnebne spremembe, predvsem pa na energijsko učinkovitost, ki je prvi temelj boja proti podnebnim spremembam. Energijska učinkovitost bi tako lahko bila obvezni predmet v osnovni šoli. To bi nato preraščalo v vse pore družbe. Izrazito slab zgled dobivamo tudi od naših vzornikov, saj nihče od njih ne kaže kakšnega pretiranega varčevanja z energijo.

Večja gospodarska rast, ki si jo je odhajajoča slovenska vlada zadala za prednostno nalogo, povečuje tudi količino izpustov, hkrati pa se je politika zavezala k reševanju podnebnih sprememb. Kaj ni to protislovno?

Smešno je to, da v proračunu nikoli ni bilo rezerviranega denarja za večjo energijsko učinkovitost. Ko govorimo o tem, da želimo nekaj spremeniti, to najlepše in najlažje pokažemo s pripravo proračuna. V proračunu bi morala biti za izdatke, povezane z blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanj, rezervirana sredstva v višini 1 odstotka BDP-ja. Če tega ni, je vse govorjenje v prazno.

Kako se do tega vprašanja opredeljuje nova koalicijska pogodba? Nova koalicijska pogodba namenja podnebnim spremembam kar nekaj stavkov. Med drugim tudi temu, da bi se morala Slovenija razvijati v smeri nizkoogljične družbe, se prilagajati podnebnim spremembam in da manjka institucionalni okvir. Predvideva celo ustanovitev posebne službe in poskuša uvajati horizontalne politike, torej povezovanje sektorjev, ki do zdaj niso bili povezani. Seveda pa bo od izbire ljudi in vloge institucij odvisno, kako se bomo s temi problemi spopadli. Do zdaj teh institucij nismo imeli.

Velik delež k onesnaževanju zagotovo nosi promet. Kakšne rešitve vidite tu? Promet je tipičen primer navzkrižja interesov različnih gospodarskih sektorjev. Prometno ministrstvo, ki bi po samem nazivu moralo biti odgovorno za to, v rokah vedno ne drži škarij in platna, temveč je za to pristojno gospodarsko ministrstvo. Del zgodbe je tudi članstvo Slovenije v Evropski uniji, ki je s seboj prineslo pričakovano povečanje prometa, saj se je izrazito povečal tovorni promet, kar se odraža tudi v povečanju koristi posameznikov in BDP-ja. Glede na evropske in svetovne izkušnje lahko sklepamo, da trg v nobenem primeru ne bo zmanjšal prometa.

Tu so na potezi države z izrazito restriktivnimi, nepopularnimi in davčnimi ukrepi, ki pa bi morali biti podprti z vlaganjem v železniški in javni promet. Kot prvi korak vidim internalizacijo eksternih stroškov prometa. Tu smo zamudili 10 let, in to ni le stvar odhajajoče vlade. Država je dopustila tudi takšno poselitev Slovenije, ki je povsem hendikepirala javni prevoz. Zgrešeno je bilo torej prostorsko planiranje in premalo se je vlagalo v železniški promet. Katerakoli prihodnja vlada bo težko nabirala politične točke z ukrepi v prometu. Edino možnost vidim v tem, da se povežejo različni sektorji gospodarstva in najdejo neko pametno rešitev. Takšno rešitev iščejo tudi Evropa, Azija in v bistvu ves svet.

Kdaj menite, da bi se lahko zgodil korak menjave fosilnih goriv za neko čisto energijo? Globalno gledano je svet v 85 odstotkih odvisen od nafte, zato ni mogoče pričakovati, da se bo ta korak zgodil čez noč. Osebno težko verjamem, da bi pred letom 2030 obnovljivi viri energije pokrili večino naših potreb. Seveda ob tem ne gre podcenjevati novih tehnologij, ki so teoretično pripravljene in tudi že v preizkusni fazi. To nas pogosto napeljuje na misel, da lahko čez noč preidejo v prakso, vendar pa to ni uspelo skoraj nobeni novi tehnologiji. Pri proizvodnji električne energije se obetajo novi časi jedrske energije, kar je v bistvu stara tehnologija in prinaša druge okoljske probleme. Razvoj energetike se ne sme usmeriti samo v iskanje novih virov, ampak predvsem v varčevanje z energijo. V tem vidim ključ do rešitve, o katerem se premalo govori. Rešitev torej ni čakanje na nove tehnologije ob enaki porabi, temveč do leta 2030 postopno zmanjševati porabo in prispevati k manjšemu onesnaženju.

Ste članica Medvladnega foruma za spremljanje podnebnih spremembe pri OZN (IPCC), ki je lani prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Lahko pojasnite, za kakšno organizacijo gre in kakšna je vaša vloga? Preprosto povedano je ta organizacija namenjena temu, da pregleda vso literaturo, ki je na voljo, in jo strne v t. i. poročila. Literature je namreč ogromno in nemogoče je pričakovati, da bi se posameznik prebil skozi. Ta poročila so razdeljena na tri teme; prva govori o tem, kaj se dogaja s podnebjem in zakaj, druga govori o tem, kako nas bo ta sprememba prizadela in kako naj se ji prilagodimo, tretja pa pojasnjuje, kako zmanjšati emisije toplogrednih plinov in odpraviti vzroke podnebnih sprememb. Poročila se združijo v kratke povzetke, ki jih nato države sprejmejo s konsenzom in so na voljo odločevalcem. Gre za sorazmerno interdisciplinarno telo, v katerem so združeni klimatologi, ekonomisti, biologi, kemiki, najrazličnejši predstavniki politike, gospodarstva, zdravstva itd., tako da je pogled uravnotežen. Tudi člani IPCC so enakomerno zastopani po regijah. Sama sem bila podpredsednica druge delovne skupine, ki se ukvarja z vplivi podnebnih sprememb in prilagajanjem nanj, in sem zastopala evropsko regijo. Delo je bilo naporno, saj je zelo težko napisati povzetke tako, da bi bila politika z njimi zadovoljna. Ko je poročilo namreč sprejeto, je sprejeto soglasno in preglasovanje ne pride v poštev. Pri tem delu sem se ogromno naučila; spoznala sem, kako nebogljena je fizikalna znanost brez družbenih znanosti in kako je vse skupaj nebogljeno, če k temu ne pristopi politika.

Kaj štejete za svoj največji uspeh pri preprečevanju podnebnih sprememb? Rezultate raziskave Eurobarometer, ki so letos za Slovenijo pokazali, da več kot 60 odstotkov Slovencev prepoznava podnebne spremembe kot največjo globalno grožnjo. To se mi zdi nagrada tudi za moj delček mozaika. Najlepša stvar, ki se mi je zgodila letos, je tudi izid moje knjige o podnebnih spremembah. Veliko premikov je pozitivnih, svet se je pripravljen pogajati za nov sporazum, v ZDA se je zamenjala vlada, Avstralija je podpisala Kjotski protokol, skratka, kar nekaj pozitivnih stvari je, ki kažejo na to, da finančna kriza okoljske problematike ne bo postavila na stranski tir.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin