Nedelja, 16. 3. 2014, 11.32
7 let, 6 mesecev
30 let prvega komercialnega mobilnega telefona

Prvi mobilnik DynaTAC 8000x je neznanec za neverjetnih 4.000 ameriških dolarjev (današnjih 9.000 dolarjev), kar je bila skoraj četrtina takratnega povprečnega letnega prihodka gospodinjstev v ZDA, 13. marca 1984 kupil v eni izmed poslovalnic telekomunikacijskega operaterja Ameritech na vzhodni ameriški obali.
Ob nakupu prvega modela DynaTAC (okrajšava za Dynamic Adaptive Total Area Coverage) seveda nihče ni slutil, da gre pravzaprav za zgodovinski dogodek, saj so imeli razvoj prenosnih telefonov tisti čas mnogi za povsem nepotrebno zapravljanje sredstev, DynaTAC-u 8000x podobne naprave pa za igračke premožnih sodržavljanov.
Tovrstni očitki so bili največkrat podprti z argumentom, da so javne telefonske govorilnice praktično na vsakem koraku (celo sredi puščave Mojave), uporaba pa stane zgolj en cent.
Podjetje, ki je na področju avtomobilske telefonije obvladovalo kar dvotretjinski delež, je bilo zaskrbljeno zaradi morebitnega monopola AT&T nad mobilnim omrežjem, zato je zvezi FCC predstavilo lastno vizijo brezžične komunikacije, v ospredju katere je bil prenosni telefon, ki ga je kličoči lahko držal v roki.
Že aprila leta 1972 je Motorola tako predstavila ročno izdelana modela DynaTAC, ki sicer nista bila prava mobilnika, temveč brezžična stacionarna telefona, saj delujočega mobilnega omrežja ZDA takrat še niso imele.
Nadaljnji razvoj je tako zaradi težavnih usklajevanj s standardi FCC, ki je gradnjo brezžične omrežne infrastrukture vlekla celo večnost, trajal več kot deset let. "Vsakič, ko smo rešili eno veliko težavo, je FCC sporočila, da bo treba spremeniti še nekaj," se kar osmih razvojnih različic telefona DynaTAC spominja Rudy Krolopp, legendarni dizajner mobilnih telefonov.
FCC je DynaTAC-u 8000x svoj blagoslov nazadnje podelila oktobra 1983, telekomunikacijski operater Ameritech pa je isti mesec zagnal prvo komercialno mobilno omrežje v ZDA.
"Če si aktovko obtežil s skoraj kilogramskim DynaTAC 8000x, si bil kul," se spominja tržnik Paul Gudonis, nekdanji sodelavec Motorole. "Spominjam se obiska pri sosedu. 'Je to brezžični telefon?' je vprašal. 'Da,' sem dejal, 'ampak antena je oddaljena več kot 20 kilometrov.'"
Napravo, ki je bila na začetku označena za igračko premožnih, je zelo hitro opazil poslovni svet, zaradi česar je njeno posedovanje kmalu postalo nuja, ne luksuz. S prihodom cenejših modelov v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih je mobilni telefon postal del vsakdanjika, danes pa v čedalje večji meri prevzema naloge, ki smo jih še pred kratkim zaupali le računalnikom.