Varnostna kopija

Pred tedni sem si kupila čisto nov, lep, rdeč USB-ključek. Še trakec je imel. No, v bistvu ga še vedno ima, vendar sem romanco s prvim ključkom, ki je bil res izbran po vseh mojih nepomembnih kriterijih, že prekinila, zato tudi o njem pišem v pretekliku. Lep, rdeč USB-ključek se namreč ni obnašal lepo. Tečno je, če na ključke gledaš kot na sredstvo za shranjevanje varnostnih kopij in vmes pozabiš, da varnostna kopija pravzaprav ni varnostna kopija, če njenega originala nimaš shranjenega nikjer drugje. Na ključku so bili torej edinstveni primerki določenih dokumentov. In seveda je moj čisto nov, lep, rdeč USB-ključek (s trakcem!) po dveh tednih enostransko prekinil sodelovanje z menoj in se odločil, da ga ne bom več izkoriščala. Pa čeprav me je poleg njegove bleščeče zunanjosti zanimala tudi njegova notranjost. Prisežem! Meni nič tebi nič mi je pokazal jezik. No, v bistvu mi niti jezika ni pokazal. Samo mrknil je. Mali hudič. Človek se resnično nikoli ne zaveda pomembnosti varnostnih kopij, dokler za njih ni prepozno. V trenutku, ko se zaveš, da ključku ni rešitve, se ti pred očmi odvrtijo vsi dokumenti, ki jih nikoli nisi shranil nikamor drugam kot na to malo zadevščino. Verjetno se nekaj podobnega v precej večji in neprimerno bolj boleči razsežnosti zgodi ob primeru ropa ali požara. Tvoje stvari tako ali drugače izginejo. Kar tako. Nauk pa je verjetno ta, da je vedno dobro biti zavarovan, pa če to pomeni dobro zavarovalno polico, draga protivlomna vrata ali preprosto dvojno shranjevanje pomembnih datotek - pred izgubo bi se vedno morali zavarovati.

Na žalost kaj takega vedno dojamemo šele takrat, ko je prepozno. Vsaka šola nekaj stane, kajne? Majcena rdeča ploščica je za talca vzela moje dvotedensko delo, po drugi strani pa na nek čuden način kar malo uživam ob misli, da so pogubljene tudi kakšne druge datoteke. Privlačnost nepopisanega lista, verjetno. Škoda, ker človek česa podobnega ne more izvesti tudi v resničnem življenju. Včasih nepopisan list ne bi bila slaba ideja, sploh če si kronično nagnjen k temu, da ne pozabljaš niti najmanjših slabih stvari. Ampak, kot je dejal brutalno iskreni ata, čigar misli na Twitterju pod profilom shitmydadsays objavlja njegov sin Justin: Ne osredotočaj se na enega tipa, ki te sovraži; saj tudi v parku odeje ne boš razgrnil zraven edinega pasjega dreka naokoli.

Ob neumnosti, kot je shranjevanje brez varnostne kopije, se seveda vedno najdejo tudi osebki, ki z veseljem malo podrezajo s prstom vate in s posmehom pripomnijo, da moraš zadeve drugič pač shranjevati na dva konca. Ali tri. Česa ne poveš! A kot sem že rekla, vsaka šola nekaj stane in tudi naivnosti je čedalje manj. Ne samo glede računalnikov in drugih malih napravic, a to je že druga tema. Škoda, ker ne morem narediti varnostne kopije še česa drugega, ampak življenje pač ni varno, še manj pa kopija, pa čeprav vsi kopiramo.