Edini nogometaši na svetu, ki morajo izstopati

Nogomet je priljubljen šport s svojimi zakonitostmi, ki so mu zagotovile kraljevski status najpomembnejše postranske reči na svetu. Ko prestopiš nogometni prag, moraš spoštovati njegova pravila in takoj pozabiti na igranje z roko, razen … Razen če si prepričan, da boš največ pokazal med vratnicama. Takrat si nadeneš rokavice in opravljaš vlogo vratarja. Če si vratar, so tvoje naloge drugačne od nalog soigralcev. Lahko si dovoliš veliko več.

Če sodnik njegovim soigralcem kaznuje vsak nameren dotik žoge z roko, je pri vratarju drugače. On si lahko privošči ravno obratno. Če je v svojem kazenskem prostoru, se njegove roke ob žogi počutijo kot riba v vodi. Z roko lahko dela stvari, ki njegovim soigralcem v polju nikakor ne smejo pasti na pamet. Žogo lahko drži, prime, boža, objema, dvigne, odbija, meče, boksa … Lahko si privošči marsikaj, ker mu to dovoljujejo pravila.

Od soigralcev pa ga loči še nekaj. To je njegova oprema, predvsem pa barva dresa. Je drugačen, strogo drugačen od soigralcev v polju. Že na daleč je razvidno, kdo je v kateri ekipi vratar, kdo pa igralec. Takšen je tudi namen razločevanja, ki ga je Mednarodna nogometna zveza (Fifa) vpela med nujna pravila, ki se neposredno dotikajo vratarjev.

Leta 1909 so Škoti zanetili revolucijo

Pa ni bilo vedno tako. Do leta 1909 so imeli vratarji enak dres kot soigralci v polju, kar pa je sodnike pošteno motilo, saj v gneči niso dobro videli, še manj pa vedeli, kateri igralec je kaj počel z žogo. Edina razlika med vratarji in igralci je bila, da so nekateri kdaj pa kdaj nosili čepico, ob bolj mrzlih dnevih pa še pulover ali debelejšo jopo.

Te tradicije niso bili veseli niti vratarji, saj so bili deležni pogostih poškodb. Ker so bili videti kot nogometaš v polju, so bila posredovanja ostrejša kot so recimo danes, ko je vratar v kazenskem prostoru zaščiten skoraj kot polarni medved in se kaznuje že najmanjši prekršek nad njim.

Leta 1909 so revolucijo zanetili Škoti in dali misliti preostalemu nogometnemu svetu. Vratarji škotskih klubov so morali nositi dres, različno obarvan od soigralčevih. Tri leta pozneje so se za spremembe odločili še južni sosedje. Ko so to v svoja pravila zapisali Angleži, je to sčasoma postala zakoreninjena navada po vsem svetu. V pravilniku Fife piše, da mora vratar nujno nositi dres z barvami, ki se razlikujejo od tistih na opremi soigralcev in sodnikov. Če ta pogoj ni izpolnjen, potem sodnik ne sme označiti začetka srečanja.

Če sta oba vratarja na nasprotnih bregovih po naključju oblečena enako in nimata možnosti, da bi se pred tekmo preoblekla v rezervni dres, potem sta deležna usmiljenja in se tekma lahko začne. To je edina izjema.

Lev Jašin redka izjema med vratnicama

Sodniki pač želijo, da se tudi v gneči razločno vidi, kje so vratarji, saj zanje veljajo posebna pravila igre in lahko za razliko od soigralcev igrajo z roko. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je hitro oprijela še navada, da vratarji uporabljajo rokavice, hkrati pa je napredovala tudi tehnologija in vratarskim dresom omogočila vedno bolj kakovostne varovalne podlage, ki so prekrivale zlasti komolce, rame in prsa.

Moderne rokavice so delno plastificirane in preprečujejo nepotrebne zvine ali zlome prstov, ki imajo opravka z vedno hitrejšimi izvajalci. Žoga na tekmah po strelih najmočnejših igralcev proti vratom šviga s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro, kar od vratarja zahteva posebno varovalno opremo.

Sprva so se vratarji oblačili v bolj ali manj enake drese, ali so bili povsem prekriti v rdečo ali modro barvo ali pa so se odločili za zeleno, ki je v začetku 20. stoletja ni uporabljalo veliko klubov. Ko je napočil čas za reprezentančne tekme, je bil priljubljen tudi rumen vratarski dres. Do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja je vratar nosil enako barvo hlač in nogavic kot njegovi soigralci. Bile so le redke izjeme, med katerimi je najbolj slovel Rus Lev Jašin. Legendarnega vratarja Sovjetske zveze so klicali Črni pajek, saj je bil črno oblečen od glave do peta in navduševal z obrambami.

Campos kot v cirkusu, Barthez v kratkih rokavih

Sčasoma so se začele rojevati ideje, da si je vsak vratar izbral, včasih tudi oblikoval dres, ki mu je bil najbolj všeč. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pravila pa takšnim eksperimentom niso nasprotovala. V tem je najbolj prednjačil Mehičan Jorge Campos, ki je postal svetovna atrakcija zaradi pisanih oblačil, na katerih se je vedno kaj bleščalo.

Francoz Fabien Barthez je na tekmah Marseilla predstavil novost, ko je branil v dresu s kratkimi rokavi in poskrbel, da se je v zgodovini vratarjev obrnil list novega poglavja.

Nekatere raziskave so celo dokazale, da napadalec žogo vedno usmeri v najbolj svetel oziroma kričeč del gola. Če ima vratar natanko takšen dres, torej obstaja večja možnost, da se dokoplje do žoge, kar mu olajša delo na zahtevnih srečanjih. Na teh raziskavah se je za najboljšo rešitev za vratarja izkazala rdeča barva.

To pa seveda ne velja za vse. Zato so danes vratarji še naprej oblečeni v vse mogoče barve in vzorce. Nič nenavadnega, saj so edini nogometaši na svetu, ki morajo izstopati.