Trojka na daljavo

Res, da ta za mnoge zloglasna formacija ne bo na licu mesta začela uveljavljati svojih zahtev, vendar pa je država zdaj postavljena pod neposredni nadzor evropskih institucij. Čeprav gre v tem dokumentu formalno za priporočila, so to dejansko nedvoumne zahteve, podkrepljene z jasnimi in v mnogih primerih zelo kratkimi roki glede tega, do kdaj jih je treba uveljaviti. Tako bo nedvomno treba udejanjiti t. i. slabo banko, izpeljati celovito privatizacijo državnih podjetij in zmanjšati javno porabo. In to pod nadzorom neodvisnih zunanjih ekspertov. Nikakršno zalaganje izbranih podjetij z državnim, tj. davkoplačevalskim denarjem – v slogu vladnih "reševalcev" z državnim sekretarjem G. G. Mišičem na čelu – ne bo dopuščeno. Vlada Alenke Bratušek je poročilo in odločitev Bruslja, po kateri je Slovenija dobila dvoletni odlog za ureditev makroekonomskih ravnovesij, razglasila za velik uspeh in dokaz, da Evropska unija zaupa v sposobnost slovenske vladajoče garniture, da sama reši svoje težave. Ob tem se je pohvalila, kako je njeni vladi uspelo v zelo kratkem času pripraviti reformni program. To zveni kot slaba šala. Koliko časa pa naj bi bilo potrebno, da prekopiraš program nekoga drugega? In točno to je aktualna vlada storila. Med ključnimi reformnimi ukrepi, ki jih je poslala evropskim institucijam, ni skoraj nič originalno njenega. Vse, kar je bistvenega, je namreč prevzela od prejšnje, tj. Janševe vlade. In na vztrajanje zdajšnje opozicije je pristala tudi na vpis t. i. fiskalnega pravila v ustavo, ki bo začel veljati leta 2015. Tako zdajšnja vlada dejansko nima nobenih razlogov za samohvalo. Pri njenem pripisovanju zaslug gre za očitno kitenje s tujim perjem. Spomnimo se, kako vehementno sta obe osrednji stranki zdajšnje koalicije PS in SD še ne dolgo nazaj nasprotovali rešitvam, ki so zdaj deležne odobravanja evropskih institucij. To velja tako za slabo banko kot državni holding in privatizacijo podjetij v večinski državni lasti – zadnjo je zdajšnji predsednik parlamenta Janko Veber označil za nič manj kot za "veleizdajo".

Tako je jasno, da se je vlada za radikalno spremembo svoje usmeritve odločila zgolj zaradi pritiska mednarodnih dejavnikov. Očitno je dobila jasen signal iz Bruslja (pa verjetno še od kod), da Slovenija preprosto mora nadaljevati zastavljene reforme, če želi ohraniti minimum kredibilnosti. Lahko si predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi največji vladni stranki začeli uresničevati svoje zamisli, ki sta jih zagovarjali, ko sta bili v opoziciji: dokapitalizacijo državnih bank in reševanje podjetij z davkoplačevalskim denarjem, povečevanje javne porabe, intenzivno zadolževanje itd. Skoraj zagotovo bi to mednarodni politični in finančni krogi ocenili negativno, kar bi državi zaprlo vrata do njihovih finančnih virov.

Vladajoča garnitura je bila na koncu vendarle prisiljena spoznati, da se mora na evropskem parketu obnašati v skladu z evropskimi pravili. Kar pa nikakor ne pomeni, da Unija zaupa v njeno iskrenost in sposobnost reševanja težav. Če bi to držalo, potem ne bi zahtevala tako jasnih zagotovil.