Sreda,
28. 12. 2016,
5.30

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,48

2

Natisni članek

Natisni članek

Mercedes-Benz BMW Toyota Pregled leta 2016

Sreda, 28. 12. 2016, 5.30

7 let, 1 mesec

Avtomoto osebno 2016 ...

O šoku z BMW M2, resnici neuničljive toyote in užitku starega mercedesa AMG

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,48

2

Vsak izmed treh članov osrednje redakcije Avtomoto na Siol.net je letos peljal številne zanimive avtomobile in jih spoznaval tudi v tujem, drugačnem okolju. Jure s toyoto hilux, Ciril s starim mercedesom AMG in Gregor z novim BMW M2 so izbrali svoje osebne favorite in doživetja iztekajočega se leta.

Spoznavanje z novim BMW M2 med priganjanjem po znamenitem dirkališču Hungaroring pri Budimpešti na Madžarskem. | Foto: Spoznavanje z novim BMW M2 med priganjanjem po znamenitem dirkališču Hungaroring pri Budimpešti na Madžarskem.

Vožnja s športnim avtomobilom je na urejenem dirkališču z asfaltom, ki nudi odličen oprijem, vrhunska vozniška izkušnja. | Foto: Vožnja s športnim avtomobilom je na urejenem dirkališču z asfaltom, ki nudi odličen oprijem, vrhunska vozniška izkušnja. Šok športnika BMW M2 na slovenskem asfaltu

Slavno madžarsko dirkališče Hungaroring je bilo v začetku poletja lokacija mednarodne predstavitve novega BMW M2. To je zdaj že preverjeno kakovosten športnik iz Münchna, ki je strokovno javnost Povsem drugače pa je tak avtomobil obvladati na vsakdanjih cestah v Sloveniji.  | Foto: Ciril Komotar Povsem drugače pa je tak avtomobil obvladati na vsakdanjih cestah v Sloveniji. Foto: Ciril Komotar prepričal s kombinacijo kompaktnih mer, zmogljivega motorja, voznih lastnosti in predvsem pristnega užitka, ki ga zaradi obvladljivosti ponuja vozniku.

Toda ko sem se dva meseca pozneje v enak avtomobil usedel sredi Ljubljane, je bila izkušnja drugačna. Avtomobil je bil seveda še vedno brutalen in zvok njegovega trilitrskega šestvaljnika je med zidovi prestolnice odmeval še bolj glasno in odločno. Pravi šok je sledil med prvimi stotimi kilometri vožnje po slovenskih cestah. Če je bilo mogoče na Hungaroringu z M2 voziti na vso moč in je trakcija v vsakem trenutku rokam na volanu dajala občutek gotovosti, je bilo v Sloveniji drugače.

S takim avtomobilom namreč hitro spoznaš, koliko različnih kakovosti asfalta imamo na naših cestah. Zlizani in valoviti ovinki ter zakrpane luknje niso več omogočali vozniške samozavesti, temveč dali vedeti, kako presneto hiter in tudi nevaren je lahko tak avtomobil. Na zadnji kolesi se prenaša kar 272 kilovatov (370 "konjev") in do 500 njutonmetrov moči eksplozivnega bavarskega motorja, kar nikakor ni primerna avtomobilska zabava za voznike začetnike. Tak avtomobil pač v nekaj sekundah potegne krepko čez sto kilometrov na uro in takrat je voznik na podeželju že onkraj sprejemljivega po črki zakona in tudi ogrožanja življenj.

Čeprav so jeseni položili nov asfalt na napovedanem dirkališču Gaj pri Cerkljah na Dolenjskem, pravega poligona za preizkus takih športnikov v Sloveniji ni. Nemci imajo autobahn z odseki brez hitrostnih omejitev in številna dirkališča, tisti na severozahodu pa celo legendarni Nordschleife. Slovenci morajo oz. moramo po prave užitke še vedno na dirkališča v sosednje države.

 

Nasmešek ob boku starega mercedes-benza AMG je povedal vse ... | Foto: Matej Kačič, Finance Nasmešek ob boku starega mercedes-benza AMG je povedal vse ... Foto: Matej Kačič, Finance
AMG družinsko srečanje | Foto: Ciril Komotar Foto: Ciril Komotar The Hammer – dovolj je bilo prazno parkirišče in trije kilometri

Zanimivo, da sem, tako kot že mnogo let zapored, tudi letos s testnimi avtomobili prevozil na desettisoče kilometrov, vožnja, ki si jo bom zapomnil najbolj, pa ni bila daljša od dveh, morda treh. Pa še ta se je zgodila na praznem parkirišču dirkališča v Portimau AMG družinsko srečanje | Foto: Ciril Komotar Foto: Ciril Komotar v Španiji.

Sedel sem za volan ene največjih avtomobilskih ikon iz osemdesetih – AMG-jeve predelave predhodnika današnjega E-ja, s takrat uradno oznako W 124. Črno zver z verjetno enim najboljših avtomobilskih vzdevkov vseh časov (The Hammer oz. Kladivo) so avtomobilski novinarji v času, ko so bile tovrstne primerjave AMG družinsko srečanje | Foto: Ciril Komotar Foto: Ciril Komotar še aktualne, označevali kot protistrup Porschejeve devetstoenajstice in Ferrarijeve testarose.

Osebno menim, da gre za verjetno najbolj lično in športno zadržanega AMG-ja vseh časov. Črn in diskretno napadalen me je pričakal z odprtimi vrati. Ker se srečanja nisem nadejal, sem vanj sedel popolnoma nepripravljen na spopad z junakom svoje mladosti.

O vozniški izkušnji le toliko: pred in za njim sem na cesti in dirkališču vozil ta hip eno najhitrejših in najbolj brutalnih serijskih limuzin – mercedesa E 63 AMG S+ s 612 "konji" in pospeškom do sto kilometrov na uro v 3,4 sekunde, a se zmogljivosti sodobne rakete v mojih očeh ne morejo primerjati z erotiko iz osemdesetih.

Zvok osemvaljnika s 360 "konji" in športni minimalizem, s katerim je takrat še samostojni in neodvisni predelovalec AMG ustvaril avtomobilsko legendo, sta pustila večni pečat v mojem romantično nepopravljivem dojemanju avtomobilskega sveta. Lahko bi kuril gume in meril, ali pospešek okoli petih sekund do sto kilometrov na uro še drži, pa sem počel ravno obratno.

Večino časa sem na nekaj sto kvadratnih metrih križaril z odprtim oknom in le občasno močneje pohodil stopalko pa plin. Dva otroka osemdesetih sva se iskala in končno tudi našla. Pogovor se je končal prehitro, upam pa, da se kdaj še nadaljuje.

 

Ne predstavljam si, koliko prahu je na peščenih avtocestah pogoltnil zračni filter, nisem štel, kolikokrat je trnasta veja potegnila po boku, dobro pa sem slišal, ko je diferencial udarili v skalo sredi razritega strmega kolovoza, ki je spominjal na suho strugo hudournika. Slišal sem napenjanje jekla listnatih vzmeti in s strahom gledal kamnite britvice ob bokih gum. Stroj pa je vlekel, se prebijal, dvigoval kolesa in iskal stik z elementi zanesljivega odriva. Zasluži si spoštovanje. Da, Tarzan bo na kolidž odšel s tem avtomobilom. | Foto: Jure Gregorčič Ne predstavljam si, koliko prahu je na peščenih avtocestah pogoltnil zračni filter, nisem štel, kolikokrat je trnasta veja potegnila po boku, dobro pa sem slišal, ko je diferencial udarili v skalo sredi razritega strmega kolovoza, ki je spominjal na suho strugo hudournika. Slišal sem napenjanje jekla listnatih vzmeti in s strahom gledal kamnite britvice ob bokih gum. Stroj pa je vlekel, se prebijal, dvigoval kolesa in iskal stik z elementi zanesljivega odriva. Zasluži si spoštovanje. Da, Tarzan bo na kolidž odšel s tem avtomobilom. Foto: Jure Gregorčič

Posebna izkušnja je prelaz Van Zyl, ki je eden najnevarnejših za gume, zobnike, osi, sklopke in druge strojne elemente vsakega avtomobila. Brez pogona 4 x 4, skoraj 30-centimetrske oddaljenosti od tal, reduktorja in diferencialne zapore se prek njega na višino več kot 1.900 metrov ne pripelje nihče. Če ste se kdaj vprašali, kje se lahko pelje kleni terenec, bi morali videti to mučilnico tehnike. Ne bi verjeli, če je ne bi doživeli. Noro, 20 ali 30 kilometrov skal in usekov pod žgočim soncem v prvi in drugi prestavi reduktorja. Skoraj sedem ur čistega avtomobilskega alpinizma. Po hujšem terenu se z avtomobilom še nisem peljal. | Foto: Jure Gregorčič Posebna izkušnja je prelaz Van Zyl, ki je eden najnevarnejših za gume, zobnike, osi, sklopke in druge strojne elemente vsakega avtomobila. Brez pogona 4 x 4, skoraj 30-centimetrske oddaljenosti od tal, reduktorja in diferencialne zapore se prek njega na višino več kot 1.900 metrov ne pripelje nihče. Če ste se kdaj vprašali, kje se lahko pelje kleni terenec, bi morali videti to mučilnico tehnike. Ne bi verjeli, če je ne bi doživeli. Noro, 20 ali 30 kilometrov skal in usekov pod žgočim soncem v prvi in drugi prestavi reduktorja. Skoraj sedem ur čistega avtomobilskega alpinizma. Po hujšem terenu se z avtomobilom še nisem peljal. Foto: Jure Gregorčič Moja Afrika s toyoto hilux in Šakalove modrosti ...

Človeku, sploh nam iz "razvitega" sveta, Afrika hitro nastavi ogledalo. Dežela še diha, narava živi in kroji svoje zgodbe. Tam zunaj človek dobi občutek ponižnosti in bahavost je treba hitro zamenjati s čim drugim, najbolj pomaga zaupanje in pogojno samozavest, če res temelji na znanju in zanesljivi mehaniki.

Avtomobil tu ni stvar osebnega bahanja in sijoča skulptura vozniškega ega. V srcu Afrike mora združiti veliko. V štirih dneh afriških cest človek hitro dobi resnične odgovore o tem, kako zanesljiv in robusten je avtomobil. Prvinska dežela zahteva mehaniko, ki mora prenesti marsikaj. Tukaj se Namibijec Danie Van Ellewee - Jakkals nas je s svojim hiluxom popeljal v divjino. | Foto: Jure Gregorčič Namibijec Danie Van Ellewee - Jakkals nas je s svojim hiluxom popeljal v divjino. Foto: Jure Gregorčič mobilnost vrača h koreninam svojega poslanstva. Čar in romantika afriških cesta se skrivata tudi v tem, da vedno povedo, kdo je bil kje in kam je namenjen. Vsaka sled je svoja zgodba, kar smo na asfaltu Evrope že davno pozabili.

Tako kot afriške ceste so posebni ljudje, ki tam živijo in predvsem uživajo življenje brez mask. Po prometnih žilah Afrike se je treba naučiti gibati. Da, tudi tiste najbolj banalne stvari je treba upoštevati. Ne moreš na primer kar odtočiti za prvim grmom ali pa se v senci malce nasloniti na drevo, ker te tam lahko čakajo strupniki kraljevske kobre ali črne mambe. Ko sedež za volan, si na točki nič in potrebuješ učitelja, sicer boš kmalu pod žgočim soncem v najboljšem primeru preklinjal ob predrti gumi.

Namibijec Danie Van Ellewee - Jakkals nas je s svojim hiluxom popeljal v divjino. Z natančnostjo maestra je na sto vrtljajev natančno skozi radijsko postajo odmerjal plin in prestavo, ko smo premagovali sipine. Ko se je zdelo, da avtomobil dobesedno visi s skale, je mirno, kot da bi sedel ob pivu, rekel: "Drži smer, pusti, da pogon naredi svoje." Na vrhu peščene gore nas je poslal čez rob in izkušnja je odšla v spomin za vedno.

"Ne pozabi pogledati pod noge, saj se vozimo čez ozemlje kraljevske in zebraste kobre, tudi mamba se potika tod okoli. Če se bosta srečala, ti bom lahko dal le jabolko," me je opozoril Šakal, ko sem zavzeto začel pritiskati sprožilec na eni od skal. Jabolko? "Da, to bo zadnje, ki ga boš pojedel," je rekel in dal vedeti, da se v treh urah nikakor ne bi prebili do zdravnik, še do ceste ne. Imel je sicer alternativo, v Afriki jo moraš imeti, a bi hudičevo bolelo.