Prelomni avtobus

Karoserije avtobusov so namreč do tedaj izdelovali na tovornjaških šasijah z ravnimi okvirji, kar je pomenilo, da so se morali potniki nanje precej vzpenjati. Leta 1925 je Benz spremenil pristop in v tovarni v mestu Gaggenau začel izdelovati avtobuse z znižanim podom.

Spremembe so zahtevale posebno šasijo, pri kateri je bil okvir za prednjim kolesom nekoliko znižan, pred zadnjo premo pa se je spet dvignil. Konstruktorji so s tem dosegli, da je bil pod avtobusa le 670 milimetrov nad tlemi. Konstrukciji so dodali še zunanji prag, ki je bil le 300 milimetrov nad tlemi, s čimer so potnikom močno olajšali vstopanje.

Zaradi nizkega okvirja je bilo nižje tudi težišče, zato so imeli takšni avtobusi boljše vozne lastnosti in bili bolj stabilni tudi z naloženimi strešnimi prtljažniki. Večje je bilo tudi udobje potnikov, poleg tega pa so bili tudi bolj elegantnega videza. Benz je nove avtobuse poimenoval z oznakami 2 CNb in 2 CNa. Opremil jih je z bencinskimi štririvaljniki delovnih prostornin 6,3 ali 8,1 litra, s katerimi so dosegali največjo hitrost okrog 40 km/h. Po tovarniških podatkih naj bi večji motor porabil 18 kilogramov, manjši pa 26 kilogramov bencina na sto kilometrov. Tedaj namreč porabe goriva še niso navajali v l/100 km. Avtobusi so bili sicer na voljo v krajši različici za 24 potnikov in daljši različici za 32 potnikov.