Yamaha XT 1200 Z super tenere

Sodobni motocikel sodobnega videza

Motocikel oblikovno (pa seveda tudi vsebinsko) razen imidža nima ničesar s supertenerejko iz preteklega tisočletja. Nova je večja, težja in bistveno bolj dovršena. Deluje odločno, dodelano, čeprav v nekaterih pogledih, na primer armaturna plošča, nekoliko plastično. Kar je dobro, če to razumemo kot stvar, ki je funkcionalna in v prid brezskrbni terenski uporabi. Da je ta Yamaha resen velik motocikel, sporoča odločen, a zajeten izpušni sistem, da je potovalni enduro, pa sporočajo zaščita motorja, rok in luči, potovalni kovčki. Vse to je serijsko v paketu first edition!

Dodatki in nastavitve

Sedež in vetrobranska šipa sta nastavljiva po višini, a vseeno priporočamo dokup večje šipice za boljšo vetrno zaščito. Pa tudi dokup grelnikov ročk kljub ščitnikom ni slaba ideja za tiste, ki potujejo daleč ali v hladnejših mesecih. V posodo za gorivo gre kar 23 litrov, tako da omogoča najmanj tristo kilometrov dosega. Za napajanje navigacije, grelnika, telefona, ali karkoli električnega vozite pri sebi, skrbi 12-voltna vtičnica na armaturni plošči.

Okreten velikan

Motor je kljub veliki masi 260 kilogramov okreten. Medosje je relativno kratko, okvir zelo tog, zadnja nihajka dolga, hladilniki pa postavljeni ob strani, tako da je pogonski agregat potisnjen kolikor mogoče naprej in navzdol. Vse to pomeni, da motocikel ostaja stabilen pri veliki hitrosti, obenem pa se z veseljem zapodi v serpentine. Po zaslugi klasičnega vzmetenja daje igriv občutek na makadamu, obenem pa se dobro pelje na asfaltu.

Vozne lastnosti oplemenitene z elektroniko

Pri današnji velikosti, masi in bolj cestnim kot terenskim gumam potovalnih endur je elektronika dobrodošla. Še posebej takšna, kot je na tej Yamahi – lahko jo popolnoma izklopimo ali pustimo, da vse z odliko in brez najmanjšega zdrsa opravi sama. Je pa še tretja možnost – športni nadzor, ki pusti nekoliko zdrsa in zabave. A pri tem se moramo zavedati, da v nasprotju z avtomobilom motocikel, ki je preveč nagnjen in mu pustimo nekoliko zdrsa, seveda na more ogoljufati fizikalnih zakonov.

Moč prilagodljiva in povsem zadostna

Dvovaljni tekočinsko hlajen 1,2-litrski agregat malo nad sedem tisoč vrtljaji na minuto razvije dobrih 80 kilovatov. To je ob velikem navoru dovolj za vse potrebe. Velik agregat je sicer težek, a postavljen nizko, obenem pa se na terenu odkupi z dovolj moči že v najnižjih vrtljajih. Elektronika nam omogoča dva načina vožnje – potovalni in športni, kar je v praksi zelo praktično. Kardan deluje odlično in neopazno, razen pri najnižjih obratih, kjer pa se načeloma tako ne vozimo.

Elektronska pomoč tudi v drugi smeri

Tudi pri zaviranju je supertenerejka prepričljiva. Pomaga ji še kombiniran ABS, ki nadzoruje vrtenje obeh koles in optimalno razporeja zavorno moč med sprednjega in zadnjega. S tem omogoča med stoječo vožnjo uporabo le sprednje zavore, žal pa pri resni terenski rabi ni popolnoma izklopljiv.

Oster konkurent GS-u

Yamaha supertenere je neposreden japonski odgovor na BMW R 1200 GS. Yamaha ponuja bolj konfekcijsko všečno obliko, sicer pa podobno zasnovo, opremo, vožnjo in ceno. Primerjavo z GS-om in moto guzzijem si oglejte v primerjalnem testu. Sicer pa paket first edition za dobrih petnajst tisočakov ponuja kanček več kot tekmeci: športno elektroniko proti zdrsu pogonskega kolesa in "mapping" pogonskega agregata. Prihodnje leto bo mogoče kupiti tudi okleščeno različico za nižjo ceno, ki pa še ni znana.