Ford ranger 3,0 TDCi wildtrak

Zato, ker so ga z barvnimi in še nekaterimi dodatki spremenili in ga tako naredili manj delovno-tovornjaškega. Seveda to velja bolj za videz, kot pa za občutke med dejansko uporabo, vendar je poseg optično učinkovit od blizu in na daleč.

Zunanjost, notranjost

Osnovno popestritev predstavlja barva, s kakršno bi lahko polepšali skoraj vsak osebni avto. Oranžnordeča nit se nadaljuje v notranjosti, kjer je z enako barvo prešita alkantara na sedežnih oblogah, tako je tudi na tepihih. Začuda pa niso uporabili standarnih popestritvenih lokov, ponavadi kromiranih, pač pa so keson prekrili s svetlečim rolojem. Le-ta se zaklene, s preprosto jermensko rešitvijo pa so preprečili odpiranje zadnje stranice. Tako se lahko tovor varno spravi tudi med parkiranjem, saj med vožnjo tako ali tako ne more biti v kabini. Pri štirih potnikih je namreč že komplet obvezne opreme čisti višek. Je pa tu ena napaka: med rolojem in zadnjo stranico ni tesnila, ki bi preprečevalo zamakanje kesona ob dežu (ali pa v avtopralnici). Poleg kroma, ki je krasil že prejšnjega testnega rangerja, so to pot opazne svetle prtljažne letve na ostrešju in na tovornem delu.

Vozne lastnosti

Ta ranger deluje med vožnjo bolj uglajeno, kot smo to navajeni pri ostalih pickupih in kot imamo v spominu pri rangerju 2,5. Tisto značilno poskakovanje zadka pride na vrsto na izjemno neravnih asfaltih podlagah, pa še to bolj v prehitro odpeljanih ovinkih. Pri 130 na avtocesti je miren in ugledno tih (2600 vrtljajev). Pohvalno je, da so na kromirani cevi, ki predstavlja zadnji odbijač, našli prostor za parkirne senzorje.

Ponovno moramo pohvaliti tudi terenske merilnike (oba nagiba in kompas). Česa ne pohvalimo? Štirje zavrtljaji volana so pač tovornjaški, vendar to na terenu ni tako slabo. Preklop na štirikolesni pogon je recimo vsaj svojevrsten. Za začetek je treba najprej ustaviti, preklopiti na štiri, prižge se lučka RFW in šele od tedaj dalje lahko poljubno menjamo med 2- in 4WD. Sicer pa pride pogon na štiri zelo pozno na vrsto - še tako strme makadamske vzpone smo mirno premagovali z zadnjim pogonom. Aja, ranger je tudi primerno vozilo za vleko, saj lahko zapreže tritonski priklopnik - ampak potem kategorija B ni dovolj.

Zmogljivosti, poraba

Večino pickupov ženejo 2,5-litrski turbodizli, ki se trudijo po moči uloviti Nissanovo navaro. Ford in Toyota (preizkusili smo hiluxa) skušata odgvoriti s tremi litri delovne prostornine. Fordov trilitraš po moči ne dohaja toyote, ki seže preko 170 KM, vendar se tega pomanjkanja sploh ne čuti. Na avtocestah je lahko mnogo prehiter, dobro pospešuje, na terenu pa deluje kot pravi terenec. Čeprav je od 2,5-litrskega rangerja močnejši le za dobrih deset konj, je precej hitrejši in bolj živahen. S pogonom na štiri dovoljuje hitrosti do 100 km/h, z reduktorjem pa do 40. Kljub veliki delovni prostornini pa je ta dizel na našem testnem krogu med vsemi pickupi porabil daleč najmanj goriva - le 8,8 litra povprečno na sto kilometrov!

Cena, tekmeci

Pregled tekmecev je dokaj transparenten. Kot rečeno, se jih večina vozi z 2,5-litrskimi turbodizli, wildtraku dela trilitrsko družbo le Toyotin hilux. Rešitev prekrivanja kesona je pri rangerju z rolojem bolj praktična od tiste, ki smo jo preizkusili pri toyoti, preprečuje odpiranje zadnje stranice, vendar ni najbolje zatesnjena. Tržišče pickupov narašča (pri nas gre letno število proti petsto), zato tudi proizvajalci "tovornjakov" iščejo popestritve za privabljanje kupcev. Ideje z zaščitnimi loki, širokimi kolesi ter izpostavljenimi blatniki so večinoma iz Amerike, mitsubishi L200 je zanimivo oblikoval kabino, wildtrak pa punuja predvsem pestro obarvano zunanjost z dodatki na kesonu. Firbcem pade v oči v mestu, gozdarskim inšpektorjem pa na terenu.