Chevrolet orlando 2,0 DT

Kontrasti

Robusten videz z zaščitnimi oblogami okrog celotnega vozila ne daje povsem jasnega odgovora ali gre za športnega terenca, karavana ali enoprostorca. Obstaja tudi določeno neskladje med zunanjimi in notranjimi merami vozila, saj so pričakovanja v kabini in prtljažniku večja, kot smo zapisali že pri prvem testu. Če smo natančnejši, je namestitev na sprednjih sedežih primerna, potnika večje rasti odločno posegata v prostor druge vrste (naslonjala so brez bočnega oprijema), šesti in sedmi sedež pa sta namenjena otrokom na krajših relacijah zaradi majhnega prtljažnega prostora pri polno zasedenem avtomobilu.

Zgledno ergonomsko

Tako kot pri bencinski različici lahko pohvalimo tudi vožnjo s kombinacijo dizla in samodejnega menjalnika. Po voznih lastnostih je orlando bližje karavanu kot enoprostorcu. Sprednja sedeža omogočata udobno namestitev in s položajem volanskega obroča tvorita ergonomsko urejeno celoto voznikovega delovnega okolja. Tudi namestitev stikal je logična, vse je pri roki, pri čemer za primer vzamemo preprosto upravljanje tempomata (pa ne le zato, ker ga ni treba znova vključevati po vsakem zagonu motorja).

Močnejši od obeh dizlov

Bencinski 1,8-litrski motor v kombinaciji s petstopenjskim ročnim menjalnikom smo v predhodnem testu odsvetovali. Dizelski avtomatik se je na testu bolje odrezal, vendar nas ni v celoti zadovoljil. Seveda deluje bolj tiho, ni ga treba priganjati v visoke in glasne vrtljaje, vendar smo na testnem krogu pričakovali nekaj manj od 8,5 litra goriva povprečne porabe na sto kilometrov.

Zmerni avtomatik

Šeststopenjski samodejni menjalnik je dobra izbira za enoprostorca. Deluje umirjeno, uglajeno, brez pretiranega zamujanja. Omogoča povsem uporabno ročno prestavljanje in dovoljuje pretikanje iz N v D brez nadležnega pritiskanja zavore (k čemer se v zadnjem času usmerja vse več proizvajalcev).