Z mitsubishijem L200 smo nakrmili divjad

Lovstvo je uokvirjeno v predpise, ki določajo mnogo več kot datume, kdaj je dovoljeno loviti posamezne vrste divjadi. Z Milanom Samarjem iz lovske družine Ig smo opravili nekaj koristnega za gozdne živali, pri tem pa nam je pomagal Mitsubishijev pickup L200.

Terenski pickup je prava stvar

Lovci vzdržujejo ravnosvesje v kulurnih krajinah, po eni strani z načrtovanim odstrelom, po drugi strani pa morajo skrbeti, da divjad preživi v težjih pogojih. Tako morajo pred zimo zagotoviti dovolj krme za živali, ki si pod snežno odejo ne morejo same najti dovolj hrane. Zato je treba jeseni napolniti krmišča s sladkorno peso, koruzo ... Krmišča se nahajajo večinoma v gozdu, stran od cest in človeških bivališč, kjer se žival počuti varno. Te lokacije so nedostopne za navadna vozila, terenski pickup pa še kako prav pride.

Ogled lovišča

Najprej smo se z mitsubisijem L200 zapeljali po delu ljubljanskega Barja, na katerem gospodari Lovska družina Ig. Nato smo na travniku v Iški Vasi naložili kup sladkorne pese, ki smo jo s hitro dostavo pripeljali na dve krmišči v Mokrškem pogorju, zaključili pa smo z ogledom ribnika pri lovskem domu v Dragi. Pri tem smo izkoristili vse lastnosti, s katerimi razpolaga Mitsubishijev tovorni terenec. Za povrh smo se tudi prav udobno peljali, nismo pa se mogli izogniti ugotovitvi, da je mitsubishi L200 za najtežja opravila, povezana z lovstvom "prelep". Ampak prelep ne pomeni prenežen, ravno nasprotno. Robusten je kakor lovski škorenj, samo škoda ga je, ker med pravo terensko vožnjo ne more ostati neporpraskan in neobtolčen.

Vodna prepreka

Med pregledovanjem lovišča na Barju, kjer so se pasle srne, se je pred nami pojavila 50-metrska vodna ovira, pravcato jezero v malem. "Ali je tamle spodaj kakšna barjanska luknja?", smo povprašali Milana. Da bo s tem avtom šlo brez težav, je poznavalsko zatrdil Milan, poizkusili smo, kako pa je izgledalo se lepo vidi na fotografiji.

Tona tovora

Čeden kup sladkorne pese smo naložili na keson, ki smo ga pred tem ustrezno obložili z debelim kartonom. Mitsubishi pač ni navaden tovornjak, na katerega bi kar nametali karkoli. Ampak ko je bil naložen, se je po neravnih cestah, posebno pa na makadamu peljal precej bolj mirno in kar mehko. Malo pa nas je le skrbelo, kako bo na kolvozih in na brezpotju, ki vodi proti krmiščem, kamor je bila namenjena pošiljka pese.

Na terenu je terenec

Ko se je teren postavil navzgor, je kolesom na terenski podlagi spodrsnilo. "Lovci bi potrebovali malo bolj grobe, terenske gume", je ugotovil Milan. Ampak mi smo imeli poleg preklopa na 4WD v rezervi še reduktor in še zaporo zadnjega diferenciala. To je bilo povsem dovolj, da je pesa prispela na svoje mesto, čeprav se je serijsko vgrajeni merilec naklona približal tudi tridesetim stopinjam. Drži pa, da je moral Miha večkrat iz avta, da je od zunaj usmerjal mitsubishija mimo izpostavljenih skal, ki jih na Mokrcu kar mrgoli. L200 je bil namreč opremljen s platišči iz lahke litine, poleg pragov pa sta se bleščali aluminijasti stopnici, mi pa smo želeli vse skipaj vrniti na AC-Konim brez praske.

Terenci so v naravi tudi koristni

Z Mitsubishijevim vozilom L200 smo dokazali, da so lahko terenska vozila v naravi koristna. Aktivnosti lovcev prav gotovo opravičujejo vožnjo po terenu izven zgrajenih cest. Terenski pickupi so primerni za prevoz materiala, naprimer za postavitev opazovalnic, za odvoz uplenjene divjadi in za ostala lovska opravila. Lovci sicer res večino svojih pohodov opravijo peš, pri nekaterih dejavnostih pa ne gre brez motornega vozila. Tovor, ki smo ga prepeljali s terenskim mitsubishijem L200, bi moralo na hrbtih prenašati več kot dvajset lovcev in tega jim res ne bi privoščili. Nasprotno pa bi lovcu marsikdo privoščil naporno prenašanje kakšnega medveda ali jelena, češ, naj ga kar prenaša, če ga je že moral počiti.