V potu in prahu cross-country dirke

Gume, hlodi, tiri in blatni jarki

Ko se nekaj deset tekmovalcev zapodi po kratki prašni ravnini proti ozkemu blatnemu jarku in se le malo kasneje zdrenja prek kupa gum in ogromnega hloda, je to zabavno le za gledalce. Za dirkače je razburljivo. Adrenalinsko. Borba med vozniki dobiva še pomembnejšo dimenzijo – premagovanje lastnih strahov in dvigovanje svojih zmožnosti. Ker ne gre za profesionalno dirkanje, so tako ovire kot skoki obvladljivi tudi amaterjem, le da zahtevajo nekaj truda. A prav v tem je čar.

Dve uri mučenja

Ko sem se prijavljal na dirko in se boril s svojimi predsodki do (prostorskih) ovir, se še nisem dobro zavedal še skrajnejše dimenzije ovir – časa. Dirka traja dve uri! In ko po uri in pol v vročini, po na videz neskončnih zavojih, skokih, drenjanju s tekmeci in požiranju prahu za hitrejšimi zmanjka moči ter obtičiš med hlodi in tiri z marogami pred očmi, začneš spoznavati še kaj drugega od prijetno razburljivih čarov terenske vožnje.

Nova dimenzija trpljenja

Podplutbe, boleče mišice in popraskani motocikli pripovedujejo svojo zgodbo o dirkanju. Tudi številni trki s krmili ali kolesi v žaru borbe. Fantje iz motokrosističnih vod so pač navajeni nekoliko bolj "fullkontakt" dirkanja. Toda svojo zgodbo pripovedujejo tudi žareči obrazi vseh udeležencev na cilju. In tam postane jasno, da to ni le borbeno dirkanje, ampak vsaj toliko vožnja s prijatelji in predvsem druženje z enako mislečimi. Nekakšen športni dan torej.

Zakaj?

Ne bomo filozofsko razpredati o tem, zakaj dirkati. Tisti, ki razumejo, dirkajo, drugim je nemogoče pojasniti. Skušali pa bomo odgovoriti na vprašanje, zakaj takšne dirke, kot je cross-country. Odgovor je zelo preprost – zato ker (terenski) motocikli niso namenjeni poziranju in predvsem zaradi varovanja narave. Ljubitelji terenske vožnje imajo namreč na takšnih dirkah priložnost dve uri rohneti z motociklom ali štirikolesnikom po blatu in skalah, ne da bi pri tem uničevali naravo ali motili sprehajalce.

Popolni amaterji in dirkaški zvezdniki

In še nekaj je pomembno. Za dirkanje na cross-country pokalu ne potrebujete dirkaške licence, lahko pa jo imate. Tukaj lahko dirka vsak, ki je sposoben voziti motocikel. Preizkuša lahko svoje meje in meje svojega motocikla ali pa se z ramo ob rami meri s takšnimi asi, kot so motokrosist Roman Jelen, enduro voznik Miha Špindler, vzdržljivostni dirkač Miran Stanovnik in mojster štirikolesnikov Marko Jager. Dvesto petdeset različnih motoristov na štartu prvih treh letošnjih dirk pripoveduje zgodbo o tem, kako v Sloveniji potrebujemo (takšne) dirke in kako pravilen je ta koncept.

Ni vse v hitrosti

Še nekaj postane na takšnih dirkah nepojmljivo. Toliko vožnje na meji, tveganja, boja, vzvišenih in adrenalinskih trenutkov se zdi povsem nepredstavljivih pri povprečni hitrosti pod 50 kilometrov na uro. Na cesti se nam pri taki hitrosti zdi, da stojimo, tukaj pa pomeni vožnjo na meji mogočega. Podobno je s časom, saj si je skoraj nemogoče predstavljati napor, ki bi v dveh urah neaerobne dejavnosti tako izčrpal telo in duha.

S čim na takšno dirko?

Seveda je mogoče dirkati s kakršnimkoli terenskim motociklom – motokros ali hardenduro. Od majhnega dvotaktnega do velikega štiritaktnega. Toda ideal je kot običajno nekje vmes, vsaj za amatersko uporabo. Sam sem zato izbral štiritaktno 310-kubično husqvarno. Ta ima še nekoliko več navora v spodnjem območju kot četrtlitrska različica, obenem pa je bistveno lahkotnejša in predvsem zaradi manjše moči manj utrujajoča od 450-kubične.