Poletje s toyoto aygo - zadnjič

Aygu smo vsak teden naložili kakšno nalogo in prav vse (pa čeprav je bilo vmes kar nekaj težkih) je opravil zelo dobro. Naveličali se ga nismo oziroma celo več, danes zjutraj sem svoje tri sodelavce nehote "zasačil", ko so debatirali o njem. Se mi zdi, da sta imela dva izmed njih celo rosne oči …

Spopad z nalogami

In, če malce povzamemo nekaj nalog, ki smo jih naprtili aygu. Jaz sem v njem prespal, Aleš je z njim uspel prepeljati veliko dogo, no, uspel ga je tudi popraskati (medtem ko je čistih ptičje iztrebke), kar nekajkrat smo ga uporabili na snemanjih, Dejči ga je preskočil s "skejtom", privoščili smo mu tudi nalepke, z njim sem recimo prehitel Cirila pri spretnostni vožnji, "mularija" iz Male jate ga je tudi dodobra raziskala in nenazadnje, z njim sem brez večjih težav na vrh Šmarjetne gore pripeljal tri hruste s skupno maso 360 kilogramov (uf, dolg stavek ...).

Kaj smo ugotovili?

Recimo to, da je v aygu presenetljivo veliko prostora in v njem preverjeno štirje odrasli brez težav sedijo, da so prtljažna vrata oziroma prtljažno steklo priročno za snemanje in hkrati nepriročna, kadar je treba v prtljažnik pospraviti kak večji kos (čeprav je Miha svoj ojačevalec brez težav spravil vanj). No, pa recimo, da je zvok trivaljnika zelo zabaven in da je tretja prestava skoraj univerzalna (z njo smo se peljali od 30 pa do 140 km/h). Nergali pa smo nad tem, da je stikalo za odpiranje sovoznikovega stekla le na desni strani, bluetooth nam je občasno nagajal (na koncu se nam je odlomil). Aja, še en zanimiv podatek! Poraba goriva po treh mesecih umirjene, hitre, mestne, avtocestne in nekajkrat zelo obtežene vožnje se je zaključila pri 6,5 litrih. To pa je tudi zelo v redu, kajne?

Nevidna vrata

Drugi par bočnih vrat je na tem avtomobilu več kot očitno zelo dobro skrit, saj se nam je kar nekajkrat zgodilo, da so potniki hoteli vstopiti skozi prednja vrata. Tako se je zgodilo enemu od hrustov (sem mislil, da bo sovoznikov sedež kar odtrgal ...), potem je eden od znancev hotel položiti vrečko na zadnjo klop tako, da je pomaknil naslonjalo prednjega sedeža naprej (sedež je ravno tako preklopen kot v trivratnem aygu). No, najbolj zanimiva pa je "štorija" z enim od študentov, ki je v avtomobil lepo vstopil skozi zadnja vrata in po nekaj kilometrih vožnje rekel: "Uau, ej Miha, a ima ta aygo slučajno pet vrat?"

Bluetooth v aygu

Razen občasnih križev s prostoročno telefonijo v aygu (včasih se je sogovornika slabo slišalo, sploh pri višjih hitrostih), je ta načeloma delala dobro. Nekajkrat pa je s svojo zmogljivostjo celo presenetila in smo lahko slišali pogovor kakšnega izmed nas, ki je ravno v tistem času telefoniral, pa čeprav je stal nekaj metrov proč od avtomobila. Miha je celo uspel poklicati ženo iz ayga, parkiranega na dvorišču, kljub temu, da je imel telefon v hiši.

Miha Merljak: Avta sem se sprva lotil malce nezaupljivo, saj so bili pred menoj trije meseci pretežno mestne uporabe, med katero je bilo treba prevažati zelo različno opremo, da ne rečem kramo. S kilometri mi je postal aygo vedno bolj všeč, vendar ga povsem do konca nisem dojemal kot pravi avto. Pomenil mi je simpatičen, za litrski motor živahen avtomobilček primeren za zabavo, žur. Do pravega avta mu manjka nekaj luksuza, kakšna dodatna nastavitev, števec vrtljajev ... Pri mojem načinu uporabe avta me je presenetila notranja razporeditev, saj sem lahko svoje malo dete kar med vožno dosegel z roko, čeprav je bilo varno "isofiksano" na zadnji klopi. Tudi v prtljažnik vsakega avta ne morem spraviti svojega ojačevalca, v ayga pa je prav padel noter.

Anže Jereb: Če povem po pravici, si niti v sanjah ne bi znal predstavljati, da mi bo aygo tako všeč. Ni namreč blazno udoben, nima ogromno opreme, motor pa bi najbolje opisal z besedo mlinček. Ampak mi je vseeno bilo všeč. Ne vem, ima neko karizmo, kakršne nima veliko avtomobilov - sploh motor kljub šibkosti navduši s svojim zvokom in veseljem do vrtenja. In kot mestni avtomobil se je dobro izkazal, kljub temu pa mu dva minusa ne uideta. Prvi je namenjen prostoročni telefoniji, ki je bila pri delovanju včasih malo muhasta in pa odpiranju sovoznikovega stekla. "Stegovanje" tja čez res ni priročno ...

Aleš Črnivec: Kot najvišje zrasli član uredništva bi se moral nad velikostjo najmanjše toyote pritoževati, vendar velja prav nasprotno. Z lahkoto se spravim za volan, pa tudi "za seboj" lahko sedim z vzravnano glavo in brez težav za kolena. Varčevalni ukrepi mi seveda niso všeč. Mislim na ročno nastavitev ogledal, volan gre le gor/dol, stegovanje na desno okensko stikalo mi sicer ne dela težav, je pa vseeno nerodno, okni zadnjih bočnih vrat sta samo za izmaknit, "štrikec", ki dviga zadnjo polico je le eden, v prtljažnik se pride samo skozi steklo ... Pri Toyoti so pač premislili, kaj lahko za sprejemljivo ceno vgradijo v vozilo (ABS, klimo, audio sistem ...) in kaj ne, da ne bi okrnili osnovne značilnosti svojih vozil, to je kakovost. Aja, sem pa na lastni koži občutil tudi majhnost rezervoarja za gorivo, čeprav ga nisem jaz spraznil s hlapi vred, ampak sem bil tisti, ki je ayga rinil do bencinske črpalke.

Ciril Komotar: Z aygom sem naredil kar nekaj kilometrov, vse po vrsti brez večjih težav, če ne upoštevam stalnega sklanjanja k sopotnikovim vratom v poskusih odpiranja šipe. Razumem tudi skopo odmerjen prtljažni prostor, saj so na ta račun pridobili pri zgledni prostornini potniške kabine. Zdi se mi, da bi avtomobil oblikovno prišel bolj do izraza v kakšni svetlejši, bolj pozitivni barvi vendar se potem ta ne bi ujemala s priročnim in (skoraj vedno) zanesljivim sistemom bluetooth, kajne? Ko potegnem črto po poletnem druženju, se mi zdi, da vlogo mestnega avtomobilčka opravlja prav dobro.