Trošarinska ruleta

V skladu s še nastajajočo evropsko direktivo o povišanju trošarin je državni zbor včeraj sklenil postopoma dvigniti trošarino za cigarete, ki sedaj pri nas znaša 69 evrov za tisoč kosov ali slabih 7 centov za eno cigareto. Tako se bo do vključno leta 2012 vsakič prvega aprila (ni prvoaprilska šala) trošarina za tisoč cigaret povišala za 5 evrov in bo od 1. aprila 2012 znašala 84 evrov za tisoč cigaret.

Kadilcem to pomeni neposredno povečanje cen zavojčka cigaret za 30 centov – pravzaprav 36, ker država (ne samo naša, da ne bo pomote) tudi na trošarino, ki jo šteje kot dodano oz. povišano vrednost izdelka, prijazno obračuna davek na dodano vrednost. Izračun seveda drži le ob predpostavki, da davka na dodano vrednost pri nas pod bremenom javnofinančnih težav ne bodo povišali, kar se že omenja kot možnost (in kar so pri naših jugovzhodnih sosedih kljub prav nasprotnim obljubam pred kratkim že naredili).

Kajenje je osebna izbira Kadilci bodo ob tem zagotovo zagnali vik in krik. Gotovo lahko pričakujemo, da bomo slišali, kako gre za udarec po zlasti najrevnejših prebivalcih, nekateri bodo morda v tem celo videli kratenje človekovih pravic, podobno kot ob sprejemu protikadilskega zakona (pri čemer se prepogosto spregleda, da imajo tudi nekadilci človekove pravice).

Pri tem pa se pozablja, da je kajenje svobodna izbira posameznika, nekaj, kar ni življenjska nuja – tudi če pomislimo na tiste, ki jim je cigareta pomirjevalno sredstvo za premostitev vedno bolj napetega in negotovega vsakdanjika. Svobodna izbira, ki neredko pripelje do novih zdravstvenih težav, ki načenjajo mošnjičke tako posameznikom kot gospodarstvu, zdravstveni blagajni in državi.

Gorivo ni luksuz temveč vsakdanja potrebščina Drugače pa je s pogonskim gorivom, ki se je domala povsod uveljavilo kot učinkovita trošarinska molzna krava za polnjenje državnih proračunov. Včasih je gorivo morda res luksuz in je njegova poraba prosta izbira posameznika; denimo, ko se raje usede v avto, ko bi se lahko usedel na kolo ali do cilja odpravil z javnim prevozom … A to je le vrh ledene gore.

Gorivo je posredno prisotno praktično povsod: v vsakem izdelku, v vsaki storitvi, celo v vsaki štruci kruha in v vsakem litru mleka. Gorivo porabijo že na polju, ko sejejo pšenico in tudi ko kruh iz pekarne pripeljejo do trgovine in še kam. Dvig trošarinskih obremenitev in cen goriv ni le udarec za proračun za tank avtomobilskega goriva posameznikov, temveč vedno tudi kamenček, ki sproži plaz vseh možnih podražitev blaga in storitev, kjer so bencin, dizel in ostali energenti neizogibne sestavine pri proizvodnji ali distribuciji.

Zato bi nas vse moralo veliko bolj skrbeti, da novela včeraj sprejetega zakona dopušča tudi občutne dvige trošarin za pogonska goriva, čeprav vlada obljublja, da se tega ukrepa za zdaj še ne bo poslužila. Za zdaj? Kaj je to za zdaj? Dan, mesec, leto, nikoli?

Tuji tovornjakarji niso doktorji ekonomije, a znajo odlično računati Približno osemnajst let po osamosvojitvi je imela Slovenija najugodnejše cene pogonskih goriv v soseščini. To so še kako dobro vedeli številni tovornjakarji in ostali tranzitni potniki, ki so tako med vožnjo skozi Slovenijo in ob postanku na naših avtocestnih počivališčih na črpalkah pustili tudi denar in ne samo izpušnih plinov in smeti. Črpalke ob mejah z vsemi sosedami so kar lepo rasle in poslovale, mimoidočim so prodajale še kaj drugega poleg goriva, država pa je ubirala trošarinski denar za gorivo, ki so ga kupci s pridom porabljali tudi izven meja naše domovine.

In potem je prišlo leto 2009 in odločitev, da se trošarine za pogonska goriva drastično povišajo. Črni torek je povišal ceno litra za približno 10 centov. Ukrep, ki naj bi pomagal zbrati več denarja za državno blagajno. Toda postali smo dražji od Hrvaške, pa celo od Avstrije, če izvzamemo črpalke ob njihovih avtocestah, ki so dražje od tistih zunaj avtocest.

Tuji tovornjakarji, ki vsakodnevno pridno uničujejo naše ceste in naše okolje obdarujejo z izpusti vseh vrst, niso doktorji ekonomije, ki odločajo o višini trošarin, a odlično poznajo osnovne računske operacije – in so zato gorivo kmalu prenehali točiti pri nas. Računati znajo tudi romunski avtobusi, vozniki moldavskih kombijev, hrvaški vikend smučarji, srbski in bosanski zdomci, Nemci in Avstrijci, ki rinejo na Jadran…

Trošarine višje, izplen nižji Predpostavka, da višje trošarine ne bodo prizadele prodaje goriv pri nas, se je izkazala za predrzno in nevarno. Prvi mož Petrola Aleksander Svetelšek je že pred časom opozoril na znatne izpade dohodkov slovenskih naftnih trgovcev ob trošarinski politiki, ki je tranzitne potnike prestavila na črpalke onstran slovenske meje. Ne verjamete? Vprašajte na kakšni izmed hrvaških obmejnih črpalk, kjer so jim tekom lanskega leta podaljšali delovni čas in kjer je med drugimi vedno več tudi mimoidočih Slovencev.

Pa ne pozabimo niti naših prevoznikov, ki so s tako trošarinsko politiko postali manj konkurenčni v primerjavi s tujimi tekmeci in navadnimi državljani, ki se posrednim učinkom dražjega goriva ne morejo izogniti. Stane nas več, a država kljub temu nima pričakovanega izkupička.

Uspehov carinikov bo vedno več Vrnimo se k cigaretam. Zadnje čase zaznavamo vedno več poročil o uspehih slovenskih carinikov, ki na mejnih prehodih in tudi v notranjosti države največkrat v vzhodnoevropskih vozilih odkrivajo velike količine nezakonito pripeljanih cigaret. Slovenija je za zdaj tudi na tem območju veljala predvsem za tranzitno državo, ker so zahodneje od nas »čiki« vendarle še dražji.

Toda tihotapci z vzhoda in juga bodo hitro zaznali novo priložnost, če se jim bo ta pokazala, zato lahko pričakujemo, da bodo slovenski cariniki pri svojem nadzoru vedno pogosteje deležni uspešnih najdb.