Elegantni gibi, osredotočenost, povečevanje energije, skoraj ples so značilnosti starodavne kitajske veščine, imenovane tai či, ki skrbi za koordinacijo, dobro počutje, ravnotežje in samoobrambo.
Chuan, oče tai čija
Chi oz. či pomeni življenjsko energijo človeka. Nekaj, kar nas ohranja pri življenju in skrbi za ustvarjanje in rast. Življenjska energija, ki teče po meridianah, je temelj tai čija. Paziti je treba, da energija po telesu nepretrgoma teče in da ne pride do blokad in s tem do bolezni. Tai či je zmes borilnih veščin, medicine in filozofije in, kot rečeno, skrbi za večanje in vodenje življenjske energije, hkrati pa usklajuje um in telo.
Oče tai čija (oziroma tistega, ki so ga v variaciji sprejeli tudi zahodnjaki) naj bi bil Chang San Feng v trinajstem stoletju. Hotel je, da se bistvo tai čija prenese na vse ljudi in da spoznajo dobre stvari, ki jih prinaša. Poznavalci sicer pravijo, da obstaja pet glavnih stilov in družin, ki so ustanovile in gojile različne tipe tai či čuana in se zato tudi razlikujejo po namembnosti.
Ne samo gibanje
Veliko ljudi ob prvem srečanju s tai čijem ne razume gibov, ki pravzaprav spominjajo na počasen ples, vendar je tai či mnogo več. Lahko ga gledamo kot obliko zdravilno/sprostilne vadbe, medtem ko jo nekateri trenirajo kot borilno veščino oziroma veščino samoobrambe. Za sprostilno vadbo tai čija človek potrebuje približno petnajst minut dnevno, medtem ko je trening borilne veščine naporen. Treningi trajajo več ur dnevno, učenje pa je počasno in pod strogim nadzorom mojstra.
Zakaj zdravilen?
Tai či prihaja iz Kitajske in je močno povezan s kitajsko medicino in filozofijo. Kitajci verjamejo, da so um, duh in telo močno povezani in če je en aspekt zanemarjen oziroma v neravnovesju, sta v neravnovesju tudi druga dva. Tai či pa naj bi prepletal vse tri vidike. Pomagal naj bi telesu, da razvije pravilno držo in ravnotežje. Nežno naj bi krepil celotno mišičevje ter skrbel za gibljivost sklepov. Zelo je priporočljiv tudi za vadbo po napornih operacijah ali poškodbah. Pri tai čiju dihamo globoko in izvajamo počasne gibe, kar skrbi za koncentracijo, umirjenost, na novo prebujeno samozavest in samoobvladovanje. Bistvo je tudi, da takšna vadba ne utrudi, ne obremenjuje sklepov in srca, po njej pa se človek napolni z energijo in vitalnostjo.
1
