Vrt
Sobota, 16. 8. 2025, 15.04
5 ur, 2 minuti
Intervju s Francko s Krasa
95-letna kmetica Francka s Krasa: Če bi se predala lenobi in ne bi delala na njivi, bi se moja zemlja jokala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,07
Francka Mljač tudi pri 95 letih ohranja vedrino in dobro voljo. Ve, da ji zemlja daje mnogo, zato jo rada obdeluje in skrbi zanjo.
Kmetico Francko Mljač, ki pri častitljivih 95 letih še vedno veselo obdeluje zemljo in prodaja svoje pridelke na tržnici v Lokvi, je veliko število Slovencev spoznalo zaradi videoposnetka avstralskega fotografa Josha Balla. Ta se je med obiskom Slovenije odločil posneti nekaj portretov naključnih ljudi in njihovo življenjsko zgodbo na kratko predstaviti prek fotografij in kratkega videoposnetka, ki jih je kasneje delil na svojih družbenih omrežjih. Tako je bilo tudi s Francko, katere besede modrosti so se dotaknile mnogih ljudi, tako Slovencev kot tujcev. 95-letna ženica Francka, ki prihaja iz Prelož pri Lokvi na Krasu, je o svojem delu, doživetjih ter težkih in lepih trenutkih zdaj spregovorila tudi za Siol in v odgovorih ponudila zrno modrosti svojega dolgega življenja.
Avstralec Josh Ball pa ni bil prvi fotograf, ki je opazil Francko. Pred 20 leti sta jo na njivi prvič opazila fotograf Boris Poropat in Jožica Zafred, ki sta se navdušila nad njeno ljubeznijo do zemlje. Fotografirala sta jo celo leto in še nadaljnjih 10 let in tako je nastal velik projekt. Takrat so nastale izjemne fotografije Francke ter razstave prikaza kmečkih opravil in običajev z njenimi portreti, ki so več kot 10 let krožile po različnih razstavah tako v Sloveniji kot po Evropi. Po 20 letih pa jo je zagledal fotograf Josh Ball in tako je Francka postala svetovna senzacija.
Francka na polju (tema fotografije: Strast do dela)
Človek mora biti tako močan, da preživi tudi trenutke bridkosti v življenju.
Francka o delu na polju: (video)
Nona Francka predaja hrast Matjažu (tema fotografije: Predaja znanja iz generacije v generacijo)
V zadnjih tednih vas je spoznalo in vaše misli slišalo lepo število Slovencev. Je bilo vaše srečanje z avstralskim fotografom naključno?
Srečanje je bilo naključno. Delala sem na njivi in fotograf je prišel do mene in me pozdravil. Ravno tisti dan sem bila dobro razpoložena, da sem lahko s temi ljudmi delila besede, ki so jih posneli in moj glas ponesli po svetu. Lepo je, da so prišli in da so v svet ponesli moje delo in da so bili tudi sami zadovoljni. Čeprav nisem razumela jezika, sem imela na njivi svoje bližnje, ki so znali angleško in mi prevajali. Gostje so bili zelo zadovoljni, saj so rekli, da je šlo za tako edinstveno naključje, ki ga še niso doživeli nikoli v življenju.
"Preživljali smo se doma na Krasu in ta košček zemlje – naši domači kraji – je naš dom, naša domovina in naše srce."
Ste tudi sicer tako odprta in ekstrovertirana oseba, kot je bilo videti na posnetku, fotografijah in v drugih medijih?
Vedno sem bila tako odprta, vesela, zadovoljna in srečna ter se nikoli nisem ustrašila nobenega dela. Vsako delo, ki sem ga začela delati, sem tudi končala. Če človek nekaj začne delati, naj to tudi konča.
Kaj Francko najbolj navdušuje pri kmetovanju? (video)
Še danes obdelujete velik košček zemlje (okoli 40 arov) in več kot očitno veliko časa preživite zunaj in na njivi. Kaj vas najbolj navdušuje pri kmetovanju in delu na njivi ter kaj vam daje povezanost z naravo?
Od začetka se navdušujem nad vsem. Meni dajejo vse stvari od najmanjših do največjih veliko veselje. Vse spoštujem in jih imam rada, govorim pa tudi s pridelki in se včasih čudim, kako lepo rastejo.
Na svojem traktorju znamke ferrari, ki ga še vedno vozi in si z njim pomaga pri delu na polju.
Kaj vse gojite oziroma pridelujete na svoji njivi?
Na njivi gojim različne stvari: od rož in cvetja do zelenjave (krompirja). Če še kdo kaj zasadi na moji njivi, ohranjam še tisto in za to skrbim in ščitim. Tako da pred plevelom z okopavanjem zaščitim vse vrtnine. Paradižnike, solato, radič, kumarice, česen, čebulo, korenje, rdečo peso, grah, stročji fižol, koruzo, tudi letos sem jo zasadila.
Francka s srpom, ki ga uporablja še danes (tema fotografije Strast do dela)
Poleg tega imam še druge stvari, za vse na njivi niti ne vem, med njimi so peteršilj, bazilika, paprike, jajčevci, črna pesa, koleraba, pastinak, buče, cvetača, ohrovt, brokoli, zelje – včasih sem ga vzgojila več in ga okisala za ozimnico v lesenih sodih. Včasih smo imeli 11 takih njiv, danes je samo še ena, ker več ne zmorem pri teh letih, čeprav je pa njiva zelo velika.
Je delo za vas tudi neke vrste sprostitev ter čas za umiritev misli?
To je zelo zlat in dragocen čas. Delo krepi telo, poleg tega mi s tem delom minevajo minute in ure. To daje veliko zadoščenje starejšim, ki so sami in si znajo urediti delo. Lahko je to v naravi (ali na njivi) ali kje drugje. Hvala Bogu lahko še vozim tudi traktor, če tega ne bi zmogla, tudi moja njiva ne bi bila več obdelana.
Od začetka se navdušujem nad vsem. Vse stvari, od najmanjših do največjih, mi dajejo veliko veselje.
Kakšno je bilo življenje v vašem otroštvu? Je bilo veliko odpovedovanja? Kaj je bilo najtežje?
V otroških letih sem z mamo hodila na več krajev in povsod me je vzela s sabo. Do njive ali peš celo do Trsta, kjer sva prodajali kmečke pridelke, povsod sem bila v njeni bližini. Nobene stvari mi kot otroku ni bilo težko narediti. Z mamo sem zelo zgodaj v otroštvu začela hoditi naokrog in mama je večkrat rekla, da sem bila najbolj ubogljiva od vseh bratov in sester. Bilo nas je 11. Doma so starši videli mojo posebnost in rekli, da sem rojena za delo na zemlji, in me tudi zato v to usmerjali. Mama me je večkrat pustila samo delati na njivi, zelo majhno punčko, in vse sem z veseljem naredila.
V družini je bilo veliko število otrok, a odpovedovanja ni bilo nikjer. Imeli smo zelo dobra in delovna starša, mama je znala delati z nami, veliko je brala in se tako izobraževala. Za to, kar so nam skuhali, za to, v kar so nas obuli in oblekli, smo bili hvaležni. Prve čevlje sem prejela od mame: imela sem visoke, rjave, mama je za njih odštela 35 lir. S tistimi "čižmami" sem nato hodila v šolo. Po prve čevlje sem šla bosa peš v Sežano (devet kilometrov). Bila sem stara okoli osem ali devet let.
Prej smo bili doma vedno bosi: v snegu, burji in vseh vremenskih okoliščinah. Takrat so bili drugi časi. Znali smo potrpeti, se veseliti malih stvari, veliko smo peli, molili in se spoštovali. Najtežje je bilo med vojno, ko so se dogajale hude stvari.
Kmetica Francka Mljač s tartufi, najdenimi na kraški zemlji.
Kakšne vrednote ste se trudili privzgojiti svojim otrokom in na kaj ste v življenju najbolj ponosni?
Otroke mi je uspelo vzgojiti tako lepo, da so me zelo cenili. Nisem bila stroga, da bi jih na primer tepla ali kaj podobnega. Človek ima srečo, če so otroci zdravi in je kasneje tudi ponosen nanje in na njihov uspeh. A življenje ne vključuje samo lepih stvari: so tudi solze in bridkosti.
Svoje otroke sem naučila, da smo hodili vsako nedeljo k maši, naučila sem jih moliti in tega, da so hodili k verouku. Naučila sem jih tudi, da so bili vzgojeni tako, kot sem bila vzgojena jaz. Moja največja čast je bila, da so šli naprej v življenju ter si zgradili svojo prihodnost in družine.
Še danes obdeluje velik košček zemlje, okoli 40 arov.
Celo življenje ste povezani s Krasom in kraško zemljo. Kakšen pomen imata za vas?
Živela sem samo na Krasu in zato drugega podnebja niti ne poznam. Tu poznam zemljo, z otroki nismo hodili na počitnice, nismo se hodili kopat, ne v druge kraje. Preživljali smo se doma na Krasu in ta košček zemlje – naši domači kraji – je naš dom, naša domovina in naše srce.
Moč, neomajnost in vera v enem (tema fotografije Strast do dela)
Kaj vam je vlivalo upanje, ko ste se v življenju znašli na tleh?
V življenju je bilo veliko težkih trenutkov, polnih razočaranja, bolečine in vsega. A bila sem tako močna, da sem vse to preživela. Človek mora biti tako močan, da preživi tudi trenutke bridkosti v življenju. Veliko sem molila in zaupala v Boga, še danes zaupam in še danes molim. Za vsako stvar se zahvalim in rečem hvala Bogu.
Včasih pa se mi ob težkih trenutkih prikrade tudi kakšna beseda, ki ni ravno prijetna.
Avstralski fotograf Josh Ball, ki je Francko ujel v svoj objektiv in videoposnetek delil tudi na svojih družbenih omrežjih.
Kako vam uspeva pri vašem vsakdanjem delu in častitljivi starosti še vedno ohranjati veselje in radost?
Od mladosti sem že vajena tako delati. In če je človek rojen tako, ima za to vedno moči, a mora biti za to tudi rojen. Poleg tega se moraš vsakega dela v življenju lotiti. Če se dela primeš, ti ni težko delati niti v starosti. Vaščani pravijo, da mi tega ne bi bilo več treba delati, a čutim, da sem v tem duhu in ob tej zemlji rojena. Če ne bi delala na njivi in z zemljo, dokler lahko, in bi se doma predala lenobi, bi se moja zemlja jokala. Zrasel bi tudi plevel po njivi. Zato delam, dokler lahko, in imam še veliko moči. Grem in naredim in me nič ne zanima, kaj drugi govorijo.
Človek mora biti s tem rojen. Če človek ni rojen s takim značajem, se to pač nikoli v prihodnosti ne bo spremenilo. Lahko bi bila sama rojena bolj žalostnega značaja, a sem na srečo bolj močnega in veselega značaja in to mi je tudi vse to pomagalo preživeti.
Kateri trenutek v vašem življenju vam je ostal najbolj v spominu?
Najbolj mi je ostal v spominu trenutek, ko sem izgubila svojo hčer, in ta spomin mi ne gre iz glave, za vedno ostane v srcu. Z njo sem bila preveč povezana, bili sva kot dve duši v enem telesu. Delo pomaga in če človek dela, ne misli ves čas na tiste bridkosti in gre z življenjem lažje naprej. Tako, da je treba iti samo vedno naprej.
"Človek ima srečo, če so otroci zdravi in je kasneje tudi ponosen nanje in na njihov uspeh. A življenje ne vključuje samo lepih stvari: so tudi solze in bridkosti."
Kaj je vaše sporočilo prihodnjim generacijam?
Tisti nekateri, ki so lepo vzgojeni, jim bo šlo dobro še naprej in bodo lepo živeli. Tisti pa, ki niso vzgojeni pošteno, pa jim bo v življenju zelo težko.
Izjemno bi bila vesela, če bi se prihodnje generacije pravilno ravnale in da bi živeli veselo in zadovoljno ter da bi šel naš narod naprej v lepem duhu, lepemu stanju in veselju in naproti lepi prihodnosti. Želim si tudi, da bi se naš narod krepil, tako kot se je že nekoč.
Oglejte si še:
