Želim si, da bi brali s srcem

... čez uro moram spet k zdravniku, nisem dobro, rekli so mi, naj čim več počivam." Človek, ki zase pravi, da se je rodil iz krvi.

Emigrant, Človek na obeh straneh stene – naslov ene od njegovih knjig –, za katerega pravijo, da velja za najmočnejšo literarno osebnost slovenske diaspore. In seveda prvi in edini Prešernov nagrajenec med izseljenskimi književniki, klasik celotnega korpusa sodobne slovenske literature. V drži nenehnega preizpraševanja, lastnega in občega, je z vitalizmom lastne življenjske izkušnje osebnost brez primere na slovenskem pisateljskem podiju. Podrobneje smo ga lahko začeli spoznavati po letu 1991, z njegovim Človek je slehernik, sodobnim antijunakom, "simbolom človeka meddobja, ki se nemirno premetava na grmadi lastnih spominov kot gad na žerjavici in ne najde poti v prihodnost".

Simčič je prepričan, da je izgnanstvo mnoge, če ne že uničilo, pa vsaj močno notranje ohromilo, zase sicer pravi, da mu je, ko je razumel, kaj je življenje, pomagalo, da si je okrepil duha. Izvira seveda iz Brd – in to se sliši v njegovi govorici, predvsem v vokalih in mehki melodiji –, čeprav se je rodil v Mariboru. Tam je končal nižjo klasično gimnazijo, se vpisal na učiteljišče in ga končal v Ljubljani. A ključen v njegovem življenju je bil Rim, tam se je, kot pravi, rodil njegov duhovni svet ... Bil je v koncentracijskem taborišču Gonars, tako kot Balantič, Udovič, Vipotnik in Igo Gruden. Bil je uslužbenec pri Zimski pomoči in pozneje urednik na Tiskovnem uradu ljubljanske pokrajine, spomladi 1945 pa se je umaknil na Koroško. Postal je tolmač med angleškimi vojaki, 1946. na Radiu Trst, od tam pa 1948. z ladjo Santa Cruz z drugimi izseljenci priplul v Buenos Aires. "Moji delovni začetki v argentinski prestolnici so bili v dekoraterskem podjetju Art Deco, potem sem bil urednik reklamne sekcije pri severnoameriškem podjetju RCA Victor v Buenos Airesu, od leta 1958 pa sem v svobodnem poklicu."

Preživljal se je z izdelavo in prodajo spominkov v Barilochah. Leta 1993 je obiskal domovino in se leto pozneje z ženo in dvema hčerama dokončno vrnil. "V Slovenijo smo prišli na obisk zaradi moje knjige Človek na obeh straneh stene, prvič tiskane tudi doma. Prijatelj, ki živi v Argentini, se je prav v tistem času vrnil iz Ljubljane in mi je svetoval, naj že zaradi svojih otrok obiščem domovino, 'da jo bodo spoznali od bliže, videli po izložbah tudi knjigo svojega očeta'. Res smo odšli, ostali tu tri mesece. Moja žena, sicer rojena v Argentini, mi je že na Brniku rekla: 'O, tu smo doma!'" Pravi, da se je vedno želel vrniti, hkrati pa se je tudi bal. "Čutil sem se dolžnega priti, čeprav je bilo tvegano. Toda včasih je še huje, če nečesa ne narediš, kot pa obratno. Dva moja brata sta mrtva, mrtva je vrsta prijateljev, še dandanes jih nekateri obsojajo kot izdajalce. Oni ne morejo govoriti, jaz pa sem še živ. Vsakomur, ki je pripravljen prisluhniti, hočem pričati, povedati, kakšne vrste ljudje so bili. Ko se danes v domovini srečujemo s tretjo, celo že četrto generacijo političnih emigrantov, rojenih v tujini, vidimo, kakšen odnos imajo ti mladi do naroda, do slovenske države, kako so nanjo ponosni ..." je povedal v enem od intervjujev.

Zorko Simčič se izvrstno znajde v vseh literarnih zvrsteh, morda, kot je nekoč povedal, še najmanj v poeziji. Meni, da je dramatika njegova osrednja ustvarjalna dejavnost, a jo v domovini najmanj poznamo, uprizarjamo pa sploh ne. Od Žalostne pesmi do Zgodaj dopolnjene mladosti so Simčičeve drame vrhunske umetniške vrednosti s temo druge svetovne vojne. Je tudi odličen kulturnopolitični esejist, Odhojene stopinje so osrednje delo tega opusa. Mladinske knjige so pomemben del: Čarovnik začarane doline, Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide. Pripovedna proza pa je z romanom Človek na obeh straneh stene vendarle vrhunec. Proza Prebujenje in zbrane humoreske Tragedija stoletja, izdani 1943 in 1944, sta presenetljivo zreli deli mladega avtorja. Za prvo je prejel celo Prešernovo nagrado Ljubljane.

Vse do današnjega dne, kot pravi, ni živel samo med kulturniki ali po salonih, "toda take neobčutljivosti nisem doživel", je razočaran. "V našem narodu so padle vse moralne vrednote, relativizem se je razširil v vse špranje življenja, duše so mrtve ..." A ostaja optimist. Pravi, da je knjiga Poslednji deseti bratje nastajala dolgo, začenši v Hamletovi deželi. Pred štiridesetimi leti. "Prijatelj Jože Žabkar, pronuncij za skandinavske dežele, me je povabil na Dansko, češ da je to prava dežela zame, kjer bom lahko spisal obširen tekst. In ga tudi sem, celo pretipkal sem ga. A dokončno sem ga obrusil šele po vrnitvi v domovino ... Zgodba 21 ljudi, ki jim nekakšen odkup za "tiste, ki so ostali", nekako osmisli bivanje." Zakaj pisanje, nazadnje vprašam v slušalko. Zavzdihne. "Pisanje je v vsakem obdobju mojega življenja pomenilo nekaj drugega, poglejte samo moj nenavaden opus, od humorja do največjih tragedij človekovega življenja, našega naroda. Včasih je bilo pisanje pobeg iz krute resničnosti, spet drugič pa je bilo nekaj, česar ni mogoče razložiti: kot bi izpolnjeval neko notranjo željo, da nekaj poveš drugemu ... In temu se vse življenje nisem mogel upreti."