Začel veljati zakon o varstvu kulturne dediščine

Njegov namen je predvsem dograditi in posodobiti obstoječi sistem varstva kulturne dediščine ter odpraviti nekatere pomanjkljivosti doslej veljavnega zakona iz leta 1999, ki so se izkazale v praksi. Ena od novosti zakona je širitev varstva tudi na t.i. živo dediščino.

Zakon bo odslej ščitil lastnike in uporabnike dediščine

Novi zakon, ki so ga pripravili na ministrstvu za kulturo, bolj od doslej veljavnega ščiti lastnike in uporabnike dediščine, natančneje določa pravice javnosti pri razglašanju spomenikov in nasploh v postopkih varstva dediščine, natančneje definira predkupno pravico in razlastitev dediščine ter vzpostavlja enotni register dediščine, v katerega se vpisuje nepremična, premična in nematerialna oziroma "živa" dediščina.

Novost zakona je, da širi varstvo na nematerialno, nesnovno dediščino, poimenovano živa dediščina. Pri tem se ne omejuje le na tisti del nematerialne dediščine, ki je povezan z materialno dediščino (znanja, tradicionalne obrti in veščine, ljudska ustvarjalnost), temveč upošteva tudi z njo povezane predmete in prostore. Zakon omogoča registracijo žive dediščine v registru kulturne dediščine in razglasitev žive dediščine za kulturni spomenik.

Razlike v varstvu nepremične dediščine in kulturnih spomenikov jasne Na področju nepremične dediščine med drugim jasneje opredeljuje razlike v varstvu nepremične dediščine in kulturnih spomenikov ter poenostavlja razglašanje nepremičnih spomenikov tako, da odpravlja izdajanje odločb lastnikom na podlagi aktov o razglasitvi. Poleg tega omogoča enotno zavarovanje kulturne dediščine in narave v primeru območja, ki poleg izjemnih vrednot vsebuje tudi vrednote narave, ter ustvarja podlago za ohranjanje in varovanje še ne določenih in neregistriranih arheoloških ostalin.

Na področju premične dediščine jasno definira državno javno službo in načine za izvajanje te službe v državnih in drugih muzejih. V ta namen predvideva vzpostavitev razvida muzejev, muzejem in galerijam, katerih ustanoviteljica ni država, pa daje možnost pridobitve statusa pooblaščenega muzeja; s tem bo po prepričanju avtorjev zakona odpravljeno nesistemsko financiranje muzejev. Zakon predvideva tudi ustanovitev službe za premično dediščino in muzeje kot strokovne, podporne in svetovalne službe, ki bo organizirana v enem od državnih muzejev.

Glede financiranja varstva novi zakon bolj natančno od dosedanjega določa, kdo nosi stroške varstva v različnih situacijah varstva dediščine. Še pomembnejša novost pa je v tem, da razširja obveznost financiranja varstva dediščine ob njenih lastnikih, države in lokalnih skupnostih tudi na druge subjekte, ki dediščini škodujejo, je ne uporabljajo na primeren način ali jo uničujejo.

Zakon tudi drugače določa obveznost plačila predhodnih arheoloških raziskav. Odpravlja namreč dosedanjo ureditev, po kateri morajo investitorji v celoti kriti stroške arheoloških raziskav, na katerih gradijo, saj takšne investitorje postavlja v neenakopravni položaj s tistimi investitorji, ki gradijo na zemljiščih brez arheoloških ostalin. Novi zakon tako zagotavlja investitorju, da se arheološke raziskave, v kolikor se med posegom pokaže potreba po njih, izvedejo v breme državnega proračuna.