Z roko v roki: delavnice tanga za slepe in slabovidne

Antropologinja, aktivna v programih za posameznike z manj priložnostmi in opolnomočenja ranljivih skupin, plesalka tanga in pedagoginja Katarina Žakelj je pri zasnovi delavnic tanga za slepe in slabovidne izhajala iz življenjskih in družbenih okoliščin posameznikov s senzorno motnjo.

Slepota in slabovidnost vplivata na različne ravni življenja. Gibanje, socializacija in komunikacija so področja vsakodnevnega življenja, ki slepim in slabovidnim predstavljajo največ ovir, pojasnjuje ravnateljica Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana Katjuša Koprivnikar. Prav tako so s prilagojenim programom redko nagovorjeni tudi kot obiskovalci kulturnega programa. Muzeji, galerije in gledališča šele v zadnjem času postajajo nekoliko bolj prilagojeni tako glede na vsebino programa kot okolje. Še redkeje jih širša družba dojema kot ustvarjalce in jim zato daje priložnosti, kar pa je ravno odgovornost videčih, poudarja Koprivnikarjeva.

Enega od razlogov za to ravnateljica Zavoda za slepo in slabovidno mladino vidi v inkluziji, vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne šolske programe. "Področje športne vzgoje in umetnosti je najbolj nazadovalo od pojava inkluzije. Ta je sicer pomembna, a ima tudi svoje negativne posledice. Včasih smo imeli med slepimi in slabovidnimi veliko glasbenikov, tudi kiparili in slikali so. Med njimi so bili tudi vrhunski športniki. Danes tega ni več, saj redni šolski program ne spodbuja tovrstno prilagojenih programov," pojasnjuje Koprivnikarjeva. Starši se lažje kot akademskim znanjem odpovedo prostočasnim aktivnostim in umetniškemu učenju. Tistemu, kar popestri življenje, širi pogled in zaznavo sveta ter vpliva na počutje posameznika in zmanjšuje stres, dodaja ravnateljica.

Na vrzeli v širši družbi je samoiniciativno odreagirala Katarina Žakelj in tako odraslim s senzorno motnjo v mentorskem paru s profesionalnim plesalcem tanga in učiteljem ter pedagogom za osebe s posebnimi potrebami Alfredom Andresom Rutarjem v prostorih Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana ponudila delavnice tanga za odrasle.

Tango kot najprimernejša plesna zvrst za slepe in slabovidne Gibanje je tisto področje, kjer se v otrokovem razvoju s senzorno motnjo zelo hitro pokažejo primanjkljaji. Tako na ravni motoričnih sposobnosti kot v orientaciji in drži telesa, kar posledično vpliva tudi na pomanjkanje socialnih izkušenj in vključevanja v družbo, pravi Katjuša Koprivnikar. Ples je ravno tista dejavnost, pri kateri moramo zaznati svoje in soplesalčevo telo, se orientirati v prostoru in paziti na držo, dodaja plesalka in pedagoginja tanga.

In zakaj ravno tango? "Ker je to ena od najprimernejših plesnih zvrsti za slepe in slabovidne. Plesni večer namreč poteka na predvidljiv način – gibanje v nasprotni smeri urinega kazalca, določeno zaporedje skladb. Temelji na komunikaciji v paru in interpretaciji glasbe, posamezniku pa je na ta način omogočena visoka stopnja samostojnosti,!" pravi Katarina Žakelj, ki je projekt Z roko v roki zasnovala v treh fazah. Prva temelji na delavnicah tanga za slepe in slabovidne, drugi del vključuje učenje videčih o komunikaciji s slepimi, tretja pa združevanje obeh skupin na milongah, plesnih večerih. Na ta način slepim in slabovidnim ni omogočeno le ustvarjalno izražanje, temveč tudi navezovanje stikov in vključevanje v prej za njih zaprta okolja.

Socialno učenje s plesom Na tretjo v nizu delavnic tanga je prišlo še več udeležencev kot na predhodni. Razlog je bilo veselje do plesa enega ali drugega, razkrila se je partnerska dinamika. Še pred začetkom je ena od popolnoma slepih udeleženk postavila vprašanje, zakaj tečaj organizirajo v prostorih, namenjenih njim, saj to ne predstavlja vključevanja, temveč ohranja njihovo izoliranost. Takoj za tem je dodala, da je za delavnico izvedela pred nekaj urami, in če poti ne bi poznala, v tem času niti ne bi mogla priti. Do prostorov zavoda je namreč prišla sama v spremstvu psa.

"V življenju slepih in slabovidnih je toliko drobnih stvari, ki so pomembne. Pot do zavoda vsi dobro poznajo, kar je ključen dejavnik. Prav tako tudi poznavanje prostora. Na delavnici se nihče ne ukvarja s tem, kakšna je dvorana, saj jo vsi poznajo. Vse to so prednosti za izvajanje programa, ki mora biti prilagojen," razlaga Koprivnikarjeva.

Videči se učimo s posnemanjem, pri slepih in slabovidnih pa ni dovolj, da nazorno razložimo, temveč je osrednjega pomena dotik. Vse mora potekati počasneje, prav tako pa je pomembno tudi zaupanje, poudarja plesalka in pedagoginja tanga, ki dodaja, da delavnice ne predstavljajo le "uplesnjenja" telesa, temveč so tudi vir socialnega učenja in komunikacije tako za videče kot nevideče.