Veliki briljantni valček

Od prve uprizoritve Velikega briljantnega valčka pred 27 leti se je zgodilo kar nekaj dogodkov, ki so bistveno spremenili kontekst, v katerem se danes uprizarja Jančarjeva drama. Komunistični sistem je zamenjala demokracija, takratni uporniki proti sistemu pa nam danes vladajo. Veliki briljantni valček je vmes postal obvezno šolsko čtivo, na novih gledaliških generacijah pa je, da delo, ki je nekoč kritiziralo idejni teror takratnega sistema, prevedejo v obliko, ki bo delovala tudi danes, ko smo ta sistem že odslovili.

Koprodukcija mariborske in ljubljanske Drame v režiji Diega De Breje Veliki briljantni valček scenografsko pušča v preteklosti, a poskuša z novimi poudarki graditi na univerzalnosti, kar foucaltjevski koncept norosti kot posledice družbenega nadzora seveda omogoča. A če se iz šolskih dni spomnimo predvsem likov Volodje in Simona Vebra, se nam je v De Brejevi različici zdelo, da predstavo "ukrade" Doktor v izvedbi Gregorja Bakovića.

Bakovićev Doktor se v predstavi vdaja alkoholu in pritiskom izvedenca za metafore (Tadej Toš), hkrati pa ob vsakem pomisleku, da morda pri svojem delu v zavodu Svoboda osvobaja preveč hiti in s tem škodi svoji metodi dela, sliši grožnjo, da bo moral namesto osvobodilnega zavoda voditi gledališče, kulturno institucijo, v katerih se danes veliko reže. Bakovićev Doktor je nekdo, ki morda ve, kaj dela, ki vsaj na papirju vodi zadeve, a je v celoti podrejen zunanjim oblastniškim pritiskom in konec koncev tudi norcu Volodji, ki ne razume metafor, razume pa cilje oblastnikov: odrezati, onemogočiti, eliminirati. Pri trganju drame iz primeža osemdesetih ima Doktor osrednjo vlogo.

Tako kot Bakovićev Doktor se tudi večina preostalih likov vdaja grotesknosti norosti, ki naj bi resnično nore ločevala od tistih, ki so nori samo za sistem, kot je Simon Veber (Vladimir Vlaškalić). A Vlaškalićev Veber, anglistka Ljubica (Mateja Pucko) in pianist Emerik (Kristijan Ostanek) so v De Brejevi različici nekoliko potisnjeni v ozadje, saj jih zasenči grotesknost preostalih norcev. Izstopa predvsem Aljoz Svete kot Savel Pavel, ki je s svojimi citati iz Svetega pisma vzbudil največ smeha občinstva, Volodja Vlada Novaka pa je bil na trenutke žal premalo razumljiv, morda celo nedosleden, a kljub temu dovolj markanten, da je dovolj prepričljivo odigral vlogo likvidatorja na terenu.

Kot v gledališkem listu zapiše režiser, danes rdeča inkvizicija, lahko tudi kakšne druge barve, ne deluje: "Predvsem danes ne deluje več v imenu neke ideologije ali ideje, ki pokriva neke vrednote, ampak deluje tako arogantno in tako brezvrednostno, da je ideja o tem, ali so ljudje miselno, vrednostno, ideološko, etično ali pa moralno umerjeni levo ali desno, popolnoma nepomembna." Kar ostaja univerzalno, je "sistem oblasti, katere osnovni princip je ustrahovanje", piše De Brea, in to ustrahovanje ni rezervirano za posameznike brez družbene moči ali za tiste, ki so pri vrhu. Za vsakega neposlušnega Doktorja se namreč najde svoj Volodja.

Razkošna različica Velikega briljantnega valčka tako upanje in izhod vendarle najde v umetnosti. V prihodu še enega Poljaka, Chopina, in izhodu bolnikov iz "v" v "zunaj", ali kot je ob spremnem članku k predstavi dodal Jančar, "pa čeprav samo v upanju, da je to res mogoče".