V Budimpešti pregledna razstava sodobne kitajske umetnosti

Na ogled so tradicionalne kitajske risbe in kipi, okoli 120 oljnih slik, grafike in številne druge umetnine, ki so nastale od leta 1978 in vse do danes.

Razstava velja za največjo začasno razstavo, ki so jo postavili na ogled v budimpeškem Muzeju lepih umetnosti, hkrati pa tudi za najobsežnejšo predstavitev kitajske sodobne umetnosti v Evropi, je po poročanju madžarske tiskovne agencije MTI na nedavni novinarski konferenci dejal direktor muzeja Laszlo Baan.

Dela kitajskih sodobnih umetnikov so na ogled na dva tisoč kvadratnih metrih razstavnih površin. Namen razstave je predstaviti smernice, ki so v preteklih treh desetletjih zaznamovale kitajsko ustvarjalnost, in ponuditi vpogled v raznolike avtorske pristope. Predstavitev je zasnovana na treh tematskih sklopih – v prvem predstavljajo refleksije družbenih sprememb na Kitajskem, drugi se pod naslovom Poetika narave posveča likovnemu upodabljanju krajine, ki ima v kitajski umetnosti več kot tisočletno tradicijo, nadaljuje pa se tudi v sodobnosti, Radost različnosti pa je tretji del razstave, ki prikazuje prepletanje značilnosti Zahoda in Vzhoda ter starega in novega.

Kitajska umetnost zadnjih treh desetletij, ki je svoj razcvet dosegla vzporedno z ekonomsko rastjo države, predstavlja preplet izzivov globalizacije na eni strani in kitajskega socialnega realizma na drugi.

Evropske in severnoameriške smernice v umetnosti 20. stoletja so svoj odtis pustile tudi v sodobni kitajski umetnosti, od ekspresionizma do pop arta in podobno. Iskanje novih načinov gledanja ter izražanja se odraža tudi v sodobnem procesu iskanja poti umetnosti, ki se na Kitajskem od vsega začetka obrača tudi k močni lokalni tradiciji.

Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske leta 1949 je umetnost več ali manj služila kot orodje za predstavitev (političnih) idealov. V večini primerov so umetniki v tistem času ustvarjali v izoliranosti, odmaknjeni od dogajanja v svetu. Slike, na katerih so upodabljali ptice, rože in krajine, so izražale ideologijo o enosti človeka in narave. Iz Evrope prevzeta tehnika slikanja z oljem pa je bila najbolj priljubljena vladna vizualna platforma, skozi katero so prikazovali izbrane zgodovinske in politične dogodke in osebnosti.

V času kulturne revolucije, med 1966 in 1976, je umetniška scena skorajda poniknila, umetniki pa so se umaknili v province. Od 1978 so pod vodstvom Dunga Šiaopinga kitajsko umetnost zajele spremembe. Vplivi z Zahoda so kitajske umetnike spodbudili k premisleku o pristopih in orodjih izražanja in jih pripeljali k reintepretaciji kitajskih tradicionalnih umetnostnih form.

V obdobjih, ki so sledila, so vzniknili tudi novi slogi, med njimi v 80. in 90. letih ruralni realizem, klasicizem z evropskimi koreninami, na ustvarjalnost pa so vplivali tudi drugi tokovi evropske moderne umetnosti. Na primer že omenjeni ekspresionizem ter tudi nadrealizem, hiperrealizem in podobno.

Razstava v Budimpešti tako prikazuje razvoj kitajske umetnosti, ki ji je ta bila priča v zadnjih desetletjih. Kitajski umetniki so v tem času prehodili pot od izoliranosti do mednarodne prepoznavnosti. Marsikateri med kitajskimi sodobnimi umetniki je umeščen na mednarodne predstavitve, v lanskem letu pa je na lestvici desetih najbolj prodajanih umetnikov pet mest pripadlo prav Kitajcem. Ena od umetnin Wu Guanzhonga, ki je s svojim delom zastopan tudi na budimpeški razstavi, je na dražbi dosegla ceno 212 milijonov dolarjev.

Dela za razstavo je Muzeju lepih umetnosti posodil Kitajski narodni muzej.