Predin: Živim od kruha, ne paštete

"Slovenski glasbeniški kruh je bistveno trši, kot se zdi večini ljudi," nam zaupa slovenski trubadur, kantavtor Predin.

1 / 4

Foto: Matjaž Tavčar

2 / 4

Foto: Matjaž Tavčar

3 / 4

Foto: Matjaž Tavčar

4 / 4

Foto: Matjaž Tavčar

Legendarna zasedba Lačni Franz se oblikuje leta 1979, Zoran je absolvent pedagoške fakultete, prekipeva od ustvarjalnosti, posledica je novovalovski cunami, ki poplavi države takratne Jugoslavije. Franz se nasiti leta 1997, Zoran se odpravi v Ljubljano, kjer začne ustvarjati bolj umirjeno glasbo. V letih, ki sledijo, nastopa z različnimi zasedbami, javnost navdušuje na vsakem glasbenem koraku, postavi temelje gipsy swinga na Slovenskem, lani napiše tudi knjigo. Več o prihajajočem koncertu, življenjskih nazorih, kolcanju po starih časih ter pogledu na aktualno dogajanje si preberite v intervjuju.

9. februarja se boste v Cankarjevem domu predstavili na tradicionalnem koncertu za zaljubljene. Po priložnosti sodeč bo sladko, po številu gostov nikakor kratko ... Koncert v Cankarjevem domu ima svojo formo; vsakič izvedem okoli 24 skladb, nastop ima premor ter temu primerno dramaturgijo. Nikakor se ne maram ponavljati. Ko se zadeve lotevaš sedemnajstič po vrsti, se v istem prostoru dokaj hitro ujameš v kakšno stvar, ki si jo že napravil. Poskušam biti drugačen, vedno originalen. Dejstvo je, da mora vsak izvajalec poleg novosti vedno predstaviti tudi železni repertoar, tistih šest pesmi, ki te naredijo prepoznavnega. Moja posebnost je, da publiki vsako leto predstavim malce drugačno glasbeno sliko – če že ne spremenim zasedbe, so zagotovo drugačni aranžmaji. Letos bo publika deležna obojega, nove zasedbe ter novih aranžmajev – Praslovan, Naj ti poljub nariše ustnice, Čakaj me in še kakšna pesem bodo zaigrane na način, na katerega še niso bile zaigrane. Koncert razdelim na tretjine – prva zaobjema železni repertoar, druga so nove stvari, ki so nastale v vmesnem času med enim in drugim koncertom, tretja tretjina pa so t. i. komunikacijski ključi, pesmi, ki jih vsi poznamo, a jih predstavim na svoj način.

Lahko nekaj poveste o glasbenih gostih? Spremljevalna zasedba bo trio Triglav, kakor jim pravim ljubkovalno. Najvišji vrh je visoki kitarist Robert Pikl, ob njem stoji severna stena, harmonikaš Janez Dovč, južno steno pa pooseblja tubist Goran Krmac. Prearanžirali smo pesmi, dodali elektronske ritme. Še vedno gre za gipsy swing, temu so dodani etno elementi, kar se v širokem pojmu imenuje world music (svetovna glasba). Vse skupaj še najbolj spominja na kombinacijo francoskih zasedb Les Négresses Vertes ter Gotan Project. Imam dva gosta; skupino CoverLover v akustični izvedbi ter Matija Dedića, enega največjih pianistov v Evropi. Z njim sva lani posnela album Tragovi u sjeti; odlikujejo ga predelave največjih uspešnic nekdanje Jugoslavije. Na koncertu bova slovenski publiki prvič predstavila jagodni izbor omenjenega albuma.

Se vam kot izkušenemu glasbeniku kdaj zakolca po Lačnem Franzu, ste zagovornik reka "Dobri stari časi", ali se raje predajate spontanemu glasbenemu in liričnemu zorenju? To drugo. Z Lačnim Franzem smo tlakovali zgodovino, osemdeseta so polna lepih spominov, ampak vsaka stvar ima svojo življenjsko dobo. Lačni Franz je svojo kariero zaokrožil zelo dostojanstveno. Od vseh sem ostal v glasbi samo jaz. Občasno se dobimo, igramo namizni tenis, v skrajnih primerih – največkrat gre za dobrodelne namene – še spravimo kakšno pesem iz sebe, sicer pa je bend del nekih preteklih časov. Veseli me, da nove generacije odkrivajo pretekle pesmi, z nekaterimi teksti se jim zdimo še vedno aktualni, iščejo povezave z današnjimi časi. Sicer imam glavo obrnjeno naprej, zanima me prihodnost.

V svet glasbe ste se podali brez formalne glasbene izobrazbe, prvi korak je bil literaren ... V gimnaziji sem pisal pesmi, bil sem upornik, jezen mladenič, kritičen do družbe in vsega. Padel sem v branje, literaturo, spoznaval svet na način, da sem bral tudi po pet knjig naenkrat, istočasno pa poslušal glasbo. Takrat je izšel album Odpotovanje Tomaža Pengova, aktualen je bil Coctail Marka Breclja, trubadurska, kantavtorska glasba se je prebudila tudi v meni. Na koncu romana Od tod do večnosti je tekst, ki se mu reče Star vojak, uglasbil sem ga. Čeprav v ameriški različici filma pojejo tekst kot blues, sem sam naredil valček. Pesem smo uvstili na prvi album Ikebana, ga v tistih časih igrali kot rock bend s harmoniko. Šlo je za nepričakovan greh, publika ga je sprejela, oblast nikakor, saj naj bi z vsebino napadal JNA.

Uspešni glasbeniki si na vsakdanji kruh lahko namažejo različne namaze, pa vendar, ste bili kadarkoli primorani tedne in tedne jesti samo pašteto? Glasbeniški kruh je bistveno trši, kot se zdi večini ljudi. Zvezdniški sistem, ki ga poskušajo postaviti mediji, prinaša napačno informacijo o tem, koliko denarja je v slovenski glasbi. Na prste ene roke lahko preštejem izvajalce, ki s svojim delom in nastopanjem dobro zaslužijo, vsi drugi smo obsojeni na določeno število koncertov, krajev, odrov, imamo dotično publiko in verjemite, da znotraj tega sistema ni nobene bogatije. Živim samo od glasbe. Rekel bi, da sem bolj na kruhu kot na pašteti.

"Kako lepo je, ko zadane tista višja sila," prepevate v najnovejši skladbi Zaljubljena čarovnica. Bi zase rekli, da ste moški, ki pridno podlega ženskim čarom? Moja značajska črta razkriva, da so mi ženske všeč ne samo v fizičnem smislu, ampak tudi po dušah, saj so precej bolj zanimive in pisane od "decev". Zgornji verz govori o tem, kako lepo je biti zaljubljen. Koncert za zaljubljene sem prirejal že pred kičastim praznikom, kakršen je valentinovo, sem nad bonbonierami in srčki. Zaljubljenost je stanje, v katerem je človek aktiven, stvari delaš iz notranje radosti. Gre za širok pojem, ki ga raztegnem na ljubezen do literature, športne panoge, tujih jezikov ...

V začetku septembra so vam kirurgi uspešno odpravili prirojeno srčno napako. Gre za rutinsko operacijo, pa vendar bi se ob tovrstnem posegu noge zašibile tudi napogumnejšemu Praslovanu ... So se mu ja. Vedno gre namreč lahko kaj narobe in zaradi tega si nervozen. Bil sem v vrhunskih rokah, vse se je lepo izteklo, kljub vsemu pa me je operacija spremenila, začutil sem neke stvari, na katere nisem bil pripravljen, vsaj ne tako kmalu. Ena od posledic je knjiga Druga žena v haremu. Zazdelo se mi je škoda, da bi šle zgodbe, anekdote, besedila, dnevniki ter potopisi, o katerih pripovedujem na koncertih ter v krogu prijateljev, v pozabo. Operacija vsakega posameznika spremeni na način, da se v življenju osredotoči na pomembne stvari. Moj sklep je, da se ne sekiram več za stvari, na katere tako ali tako nimam vpliva. Včasih sem se sekiral za vse po vrsti.

Prvi nastop po operaciji se je zgodil v Postojnski jami, kjer ste peli v družbi 800 ljudi, človeških ribic in kapnikov ... Šlo je za predstavitev himne evropskega prvenstva v košarki Rad imam košarko. Košarka je ena tistih ljubezni v življenju, ki jo je zaradi dejstva, da nisem bil pretirano nadarjen, zamenjala kitara.

Če damo skromnost na stran, katere presežke glasbenika, pisatelja, moža in očeta bi najprej izpostavili? Očetove presežke bi morali opisati moji otroci. Moram priznati, da se zelo bogatega počutim prav zaradi njih, vsi so prekrasni ljudje, delajo super stvari. Kar zadeva ustvarjalnost, nimam zadreg, idej je vedno več, le krizni časi jih upočasnjujejo. Kot pisatelj se veselim predvsem omenjene knjige, ki bo čez kakšen teden izšla v hrvaškem, nato pa še v srbskem prevodu. Ko sem bil zadnjič v Beogradu, kjer sem delal promocijo, so me novinarji in prijatelji začeli zafrkavati, da sem pisatelj, nato je nekdo rekel: 'Ne samo pisatelj, prevedeni pisatelj.' Po ljubljanskem koncertu se bomo s triom odpravili v Beograd, Split ter Zagreb, junija načrtujemo nastope v Londonu.

Vaša izjava "Prepričan sem, da bo dobro vedno premagalo zlo" je brez dvoma svetopisemska, dandanes malce utopična. Od kje vam ta optimistični čut? Menim, da je to edino stališče, s katerim lahko prideš do uspeha. Če zavzameš kakršnokoli drugačno stališče, ostajaš na mestu in se vrtiš v krogu. Verjeti moramo v dobro ljudi, lastnih projektov se moramo lotevati z neko pozitivno energijo, drugače nimajo prihodnosti. Za vsak spor obstaja rešitev, nič ni nikoli tako črno, da se v tisto temo ne bi mogla prebiti luč. Od kod ta optimizem, ne vem, se bom poglobil in na vprašanje odgovoril naslednjič.

Ste oče petih otrok, večina jih že koraka po očetovih glasbenih stopinjah ... Starši si ponavadi ne želimo, da se otroci ukvarjajo z istimi stvarmi, če se pa že, močno upamo, da bodo boljši in uspešnejši od nas. Prvi sin Andrej je pisatelj, avtor dveh knjig, novinar, s svojimi komentarji oblikuje mnenje. Rok je letos zmagal z Rolling Stonesi, trenutno je polno zaposlen, pot bo kmalu nadaljeval v Los Angelesu, animacija ga po neki ravni črti pelje v Hollywood. Izredno kvaliteten je bil že kot avtor in glasbenik, animacija je vse to le še presegla. Hči Zarja končuje šolo za oblikovanje, kreira različne odlične stvari, Žiga na bežigrajski gimnaziji opravlja mednarodno maturo, razmišlja o študiju fizike v tujini, zadnje čase igra električno kitaro, Črt igra klavir in mislim, da se bo iz njega razvil odličen pianist. Mogoče nekega dne oblikujem družinski bend.

Če se malce pomudimo pri aktualnem dogajanju. Pokrovko s piskra "nategov" je odneslo prav v vašem rojstnem mestu Mariboru. Gre za izjemo ali bolj pravilo? Nikakor ne gre za slučaj, saj je Maribor že dalj časa tempirana socialna bomba. Po svoje sem vesel, da je moje mesto prvo znalo izraziti protest proti krivični situaciji, v katero nas je pripeljalo krizno obdobje. Čas je, da se resetiramo kot družba, da postavimo socialne temelje ter začnemo delovati kot pravna država ter tako obdržimo človeško dostojanstvo. V ekonomskem in duhovnem smislu bomo spet postali gospodarji na svoji zemlji in se izognili brezobzirne požrešnosti kapitala, ki pride, vzame in gre.

Že 20 let živite v prestolnici, pa vendar vas sosed vedno znova nagovori: "Zoran, lepo da ste spet obiskali Ljubljano." Sem Mariborčan, Ljubljančan, Štajerec in Slovenec. Štajerski temperament je sestavni del moje osebnosti, sem nekakšen ambasador Maribora, kar pa zadeva Ljubljano, vedno povem, da sta Ljubljani dve; ena je glavno mesto Slovenije, ki je nihče ne mara, druga je stara Ljubljana, ki je prijazna in šarmantna. Sicer se zna zgoditi, da bomo šli živet še kam, med prvimi destinacijami sta Sidney ter Istanbul.

Menite, da je življenje treba zajemati z veliko žlico, tudi če vsebina ni vedno zdrava? Načelno naj se človek ne bi bal izzivov. Nekatere stvari se ne zgodijo, če jih ne spraviš v gibanje. Ko se pojavi priložnost, jo moraš zagrabiti z obema rokama, zajeti z veliko žlico. V teh žlicah ni nikoli samo med, vedno pride še nekaj zraven, takšno je pač življenje. Cilj si je treba zastaviti pogumno ter narediti vse, da ga dosežeš. Ko si na cilju, moraš dvigniti obe roki, zatuliti, se zjokati in zakričati, nato pa začeti igrati naslednjo tekmo.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno