Polde Bibič: Film je konzerva, teater pa "frišna" pečenka

Bibič je avtor sedmih avtobiografskih knjig. V življenju obžaluje le kajenje in pečanje s politiko, kritično razmišlja o današnji igralski akademiji in dvomi o obstoju levice v Sloveniji. Še letos je odigral vlogo "čudnega starca" v invalidskem vozičku, niti se ne bi branil še kakšne.

Srečala sva se v domu starostnikov v Zbiljah, kjer živi zadnjih pet let. "Včasih zna biti prav depresivno," pravi. Pogovor, kjer je med drugim razkril, da se mu je film Cvetje v jeseni zdel eno samo vzdihovanje, da ni maral igrati vloge ljubimcev, je potekal v umirjenem tonu, v začetku kratkih izjavah, ki so proti koncu postajale vse bolj zgoščene.

Pri zapisovanje spominov si kljub letom – februarja bo dopolnil 79 let – pomaga z računalnikom, ki je njegov stalni pripomoček tudi pri ustvarjanju prispevkov za domsko glasilo. Pravi, da dejstvo, da uporablja računalnik, mobitel in ima svoj elektronski naslov, danes ni nič kaj modernega, kaj šele posebnega, temveč preprosto nuja.

Gospod Bibič, kako ste? Zdravje? Tako tako. Ne bi se prav hvalil.

Menda bova morala bolj na hitro zaključiti. Baje imate nek sestanek. V domu izdajamo glasilo Jesensko listje, kjer sem v uredniškem odboru, pa imamo sestanek, da se dogovorimo, kako in kaj.

In o čem pišete? O tem, kar se dogaja v domu. Radi bi, da bi oskrbovanci čim več pisali, pa nam ne uspeva preveč. Objavimo pa vse, nič ne izbiramo. (smeh)

Še kaj nastopate, recitirate? Prav ob smrti Toneta Pavčka so na nacionalnem radiu predvajali vaše recitacije. Včasih me še kam pokličejo. Vsake toliko časa. Tisto pa je bil star posnetek.

Če začneva kar pri vašem otroštvu. So bili pri vas doma že kakšni zametki, ki bi lahko nakazovali, da vas bo zaneslo v kulturne vode? Odraščal sem v Mariboru, v proletarski družini. Mati me je po osnovni šoli vpisala v gimnazijo, češ da se mi tako v življenju ne bo treba preveč 'matrat'. Med delavci je bilo namreč razširjeno mnenje, da intelektualci nimajo preveč trdega življenja. No, na gimnaziji sem skupaj s sošolci tudi igral in tako sem se povsem po naključju odločil za študij na igralski akademiji, opravil sprejemni izpit in postal igralec.

Ampak na AGRFT ste se menda vpisali zato, da bi imeli več časa za pisanje. Želeli ste postati pisatelj. To je res.

Ste kdaj pisali dnevnik? Nikoli. Sem se pa zgodaj naučil pisati. Sosedova dekleta so se pogosto igrala učiteljice, pa so mimogrede še mene naučile brati. Še pred osnovno šolo.

Ste bili zato pri učiteljicah deležni privilegijev? Ne, mislim, da mi je to prej škodilo kot koristilo. Bilo mi je dolgčas.

Ste že takrat obiskovali igralski krožek? Ne, to je prišlo na vrsto šele v gimnaziji. Včasih ni bilo tako kot danes, ko je na voljo nešteto krožkov.

V pogovoru za kulturni jedilnik ste dejali, da ste mislili, da boste bolj slab igralec, pa se je izkazalo prav nasprotno. Se spomnite, kdo je opazil vaš talent, božjo iskro, kot ji pravite? Nobeden, preprosto so mi dajali vloge.

Se spomnite prve poklicne vloge? Igral sem Julijana Ščuka v Cankarjevem Narodovem blagoru, ampak sem bil slab in tista vloga mi ni kaj preveč pomagala. No, potem pa sem odigral Mefista v Goettejevem Faustu in Hamma v Beckettovem Koncu igre in ti dve vlogi sta mi utrli pot: režiserji so mi začeli zaupati večje in pomembnejše vloge v Drami.

Z Dramo ste že celo življenje tesno povezani. Tako in drugače. Ko ste se uprli cenzuri Javorškove igre v Drami, ste izgubili štipendijo Mariborskega gledališča, grozili so vam celo z izključitvijo iz akademije. Če ne bi izgubili "štajerske" štipendije, bi se nemara vaše življenje obrnilo popolnoma drugače. Morda bi ostali v Mariboru? Ja, čisto drugače bi se zasukalo. Kazen mi je v bistvu pomagala. (smeh)

Kako gledate na dejstvo, da igralec lahko 20 let uspešno nastopa v gledališču, pa ga nihče ne pozna, medtem ko se nekdo enkrat pokaže na filmu, pa je odmevnost in prepoznavnost takojšnja. Dejstvo je, da največ popularnosti pridobiš s pojavljanjem na televiziji. Gledališče je vezano na ožji teritorij, medtem ko televizija in film 'igrata' bolj na široko.

Če rangirate, kaj je več vredno, kaj je bolj kakovostno: predstave v gledališču, filmi …? Ni neke razlike. To je odvisno od naloge, igre, filma.

Ampak enkrat ste dali neko zanimivo primerjavo med filmom in gledališčem. Aja, rekel sem, da je film konzerva, teater pa 'frišna' pečenka, kjer vidiš živega človeka, dobiš več čustev, tudi igrati je bolj fino v teatru. Film je bolj tehnika, teater pa človek, doživetje, čustva.

Kako gledate na to, da veliko ljudi podcenjujoče gleda na igralski poklic? So vam ga tudi vam kdaj očitali? Ja tudi, čudili so se, zakaj moraš sploh hoditi na akademijo, če hočeš postati igralec. Ampak to je bolj mnenje preprostih, da ne bom rekel primitivnih ljudi.

Je akademija upravičila vaša pričakovanja? Moram reči, da kar. Še posebej na teoretičnem področju. Imel sem krasno profesorico za dramsko igro Vido Juvan, pa Pina Mlakarja za balet, na teoretičnem področju so bili sploh mojstri. Kalan za zgodovino in Vladimir Kralj za dramaturgijo. Če pogledam danes in primerjam našo in današnjo akademijo, potem tukaj sploh ni primerjave. Danes je to nekaj površnega. Ni kakovostnih profesorjev in snov se obravnava preveč površno. Danes imajo le deset ur igre na teden, medtem ko smo mi delali non stop, vadili smo tudi ponoči. Sploh ni bilo vprašanja. Po bolonjskem sistemu pa so na akademiji na študij igre dolžni sprejeti deset študentov, medtem ko so nas v mojih časih vzeli toliko, kot so nas potrebovali. Da, potem pa težko dobijo službo.

Ali včasih ni bilo težko? Tudi, ni pa bilo nemogoče, tako, kot je danes.

Najbolj ste prepoznavni po vlogah Bedanca v Kekcu, advokata Janeza v filmu Cvetje v jeseni in Partljičevem Moj ata, socialistični kulak. Kako ste sploh dobili te vloge? Ste imeli avdicijo? Ne, ko te enkrat poznajo, vlogo kar dobiš.

Pa ste kdaj razmišljali, da katere od ponujenih vlog ne bi sprejeli? Tudi kdaj. V filmu Na papirnatih avionih nisem hotel igrati, ker sem moral igrati vlogo ljubimca, to pa mi ni ustrezalo. No, ampak Klopčič (režiser Matjaž klopčič. op. a.) je šel k moji ženi in jo je pregovoril, ona pa mene. Sva pač potrebovala denar.

Pa so filmi včasih prinašali dober honorar v primerjavi s teatrom? O, da. Potem pa je bilo vedno slabše.

Niste marali igrati ljubimcev. Kaj pa Cvetje v jeseni? Tisto ni bila vloga ljubimca v pravem pomenu besede. Ljubimec je mlad zapeljivec, ki zalezuje ženske, se 'kušuje'. Janez pa je resen človek, ki se zaljubi. To je bolj karakterna kot 'ljubimska' vloga.

Ste pričakovali, da bo film povzročil tak bum? Ne, pričakoval sem dolgčas. Zdelo se mi je, da ni pravega dogajanja, samo neko vzdihovanje.

Ste bili po tem filmu zvezda v pravem pomenu besede? Se je pisalo o vas, so vas vabili sem in tja? O, da, to pa.

Kako je bilo včasih videti, če si slaven? Pri nas to ni tako kot v Srbiji. Tam to bolj cenijo. Tukaj te tudi ogovorijo in pozdravijo, a v primerjavi s Srbi je občinstvo bolj hladno.

Živeli ste sami z mamo. Kako je ona gledala na vašo igralsko pot? Od začetka ji ni preveč dišalo. Želela je, da postanem zdravnik. To je bil ugleden in dobro plačan poklic.

Vam je žal, da ste se odločili tako, kot ste se? Ne, kar je bilo, je bilo. Preživel sem. Kakšne bede nisem doživel, da bi bil pa tak kot tisti včeraj na televiziji, ne, te želje nisem imel.

Mislite najbogatejše Slovence? Te, da.

Napisali ste sedem avtobiografskih knjig. Kot ste zapisali v prvi z naslovom Igralec, ste se s pisanjem spominov spustili v pustolovščino, ki se je pravzaprav začela za točilnim pultom. Ste si zapiske delali sproti, ste pisali, delali po spominu? Ti so, kot vemo, precej relativni. Pisal sem po spominu. Ne rečem, da je kaj napisano drugače, kot je bilo. Če pa je, je bilo to nenamerno. V glavnem zadeve držijo. V spominih je tako, da se nekateri zadev spomnijo čisto drugače, kot sem se jih jaz.

Ste se z odkritim pisanjem tudi komu zamerili? Da, bile so zamere, vendar ne bi rad govoril o tem.

Zaključili ste s knjigo iz otroštva. Se obeta še kakšna? Ne vem.

Kako ste pisali? Na računalnik. Brez njega ne bi bilo nič. Igralca sem napisal še na pisalni stroj.

Internet tudi uporabljate? Tudi.

Fino, moderno. To danes že ni več moderno (smeh.)

V eni od knjig ste napisali, da najbolj obžalujete kajenje in pečanje s politiko. Zakaj vam je bilo žal? Kako ste sploh zašli v partijo? V prejšnjem sistemu smo imeli samoupravljanje. Med kolegi igralci sem bil priljubljen in kar naprej so me vabili v razne samoupravne odbore in tako se je moje pečanje s politiko tudi začelo. No, in ko je v Drami prišlo do krize, so me hoteli imeti za direktorja Drame. Kolebal sem. Če te vloge ne sprejmem in bo kaj narobe, bom jaz kriv, če pa sprejmem in bo kaj narobe, potem bodo pa že vedeli, da za direktorja nisem sposoben. Nato pa mi je nekdanji direktor Drame Janez Šenk rekel: 'Pojdi v partijo, tako boš na partijskih sestankih vsaj slišal, kaj se tam o tebi govori, sicer ne boš imel pojma, kaj ti govorijo za hrbtom.' In ko si enkrat v partiji, si pečen. Nalagajo ti funkcije, eno na drugo.

Ko smo se Slovenci osamosvojili, se mi je zdelo, da se bodo stvari končno spremenile in takrat sem se politiki pridružil z veseljem. Dva mandata sem preživel v državnem svetu, bil član mestne skupščine in podobno. No, kmalu sem ugotovil, da se ne da nič storiti.

Kako to? Ljudje z vstopom v politiko mislijo, da so vsemogočni, da vse obvladajo in vse vedo. Korupcije je bilo precej, kar naprej.

Kako danes gledate na politični položaj v Sloveniji? Spremljam in sem žalosten. Ne vem, no. Vsi znajo lepo govoriti, uresničiti pa tega nočejo ali pa ne znajo.

Se vam zdi, da je koga škoda za vstop v politiko? Kaj pa vem. Če nekdo, kot je Pahor, reče, da brez politike ne more živeti in da je politika zanj največ na svetu, potem ga ni škoda.

Eni pravijo, da se žrtvujejo … Da, tistih pa mi je malo žal, ker ne verjamemm, da bodo kaj dosegli.

Podpirate levo politično opcijo? V našem sistemu leve opcije ni. Da, po prepričanju sem levičar. Kje pa imate danes kako levico?

Socialni demokrati se tako deklarirajo … A, kar naj se. Jaz se tudi lahko deklariram za kitajskega cesarja, pa nisem. To ni nobena levica. Mi smo levico ukinili.

Kdaj? Kdo je bil zadnji levičar? Deloma Kučan. Ta pravega skorajda nismo imeli. Tisti prej so bili komunisti, samo to niso pravi levičarji.

Kdo pa je pravi levičar? Tisti, ki dela z ljudmi in za ljudi, ki razume socialne težave in jih poskuša v svojih očeh rešiti.

Boste šli na volitve? Kaj pa vem, mi jih imamo kar tukaj. Zdaj se delajo zelo optimistične, češ da bo šlo veliko ljudi na volitve. Bomo videli.

Če se odmakneva od političnih igric nazaj v prave igre. Bi bili danes še pripravljeni sprejeti kakšno vlogo? Katera bi bila za vas primerna? Vsekakor taka, ki bi jo lahko fizično obvladal. Sprejel bi umirjeno, resno vlogo.

Katera je bila zadnja? Letos sem igral v filmu, ki pa takrat še ni imel naslova.

Kakšno vlogo ste igrali? Starega čudaka v invalidskem vozičku. Sem že kar pozabil.

Kakšne vloge so vam bile pisane na kožo? Najraje sem imel vlogo Norega malarja, pa Žašlerja v filmu Vdovstvo Katarine Žašler in Volodjo v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku.

Še zahajate v gledališče? Še. V Dramo in SLG Celje.

Vas sami povabijo? Da, drugače ne grem. MGL me je z nastopom nove direktorice nehal vabiti, zato ne grem, pa bi šel rad. Zakaj me je pozabila, pa ne vem.

Vas igralci mlajše generacije kdaj pobarajo za nasvet? Ah, kje. Vsi vse vejo …

Kakšne se vam zdijo sodobnejše predstave? Bolj jih delajo na pamet. Včasih smo se bolj držali besedila oziroma avtorja, danes to nič več ne pomeni. Režiserji vse obrnejo po svoje. Včasih je to lahko zanimivo in fino, včasih pa prav neumno.

Ste gledali Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ko vse ženske vloge igrajo moški? Nisem gledal, ne rečem, da ni dobro.

Kaj pa številne nagrade, ki ste jih prejeli. Kaj so vam prinesle? Razen trenutka, ko se malo razveseliš, ne prinaša nič. Skoraj bi rekel, da je obratno, pa ne vem, zakaj.