Penelope Cruz: Upam, da bom imela tremo še 20 let

Penelope je na intervju močno zamudila, ko pa je prišla, smo izvedeli, da je zbolela: "Dobila sem gripo, imam vročino in se ne počutim dobro, oprostite, ker zamujam ..." Lepo vzgojena igralka tudi kljub visoki vročini in dejstvu, da se je bolna komaj "skobacala" iz postelje, izgleda neverjetno dobro. "Pa menda nimate prašičje gripe?" smo jo vprašali, a prelepa Španka je pokazala, da ima tudi smisel za humor in da ni vzvišena zvezdnica: "Neeeee! (smeh) Samo običajna gripa, jemljem zdravila in upam, da bo kmalu minilo!"

Ali se je vaše življenje spremenilo, potem ko ste dobili oskarja? Občutki so še sveži, bilo je pred kratkim, čas kar beži. Potrebovala bom še nekaj časa, da popolnoma dojamem to izkušnjo. Že pred podelitvijo je bilo naporno, vse te priprave in promocije, sama nagrada pa za sabo potegne nove obveznosti. Zelo veliko mi je pomenilo, da je bila na podelitvi prisotna tudi moja družina.

Kje imate spravljen kipec? Še vedno ga prestavljam po hiši, ker še ni dobil svojega stalnega mesta. Ne skrivam ga, kot to počnejo nekateri. Nekoč sem ga vzela celo s seboj na plažo (smeh)! Prvih nekaj dni sem ga nosila s seboj povsod, kamor sem šla, počutila sem se kot deklica, ki je dobila svojo najljubšo punčko. Le pogovarjala se nisem z njim ... (smeh)

Kaj pa vam osebno pomeni oskar? Veliko priznanje in čast. Ko sem bila majhna in sem si želela postati igralka, sem menila, da bom imela veliko sreče, če bom sploh lahko igrala v Španiji. V naši soseski ni bilo niti enega kina, film sem vzljubila, ko so starši kupili videopredvajalnik ... spominjam se, da je bil ogromen .... ves čas sem gledala filme in dojela, da želim postati igralka. To je bila za tiste čase nora odločitev, ker takrat nihče ni mogel živeti od igralstva, v Španiji še ni bilo filmske industrije.

Koliko ste bili stari, ko ste začeli gledati filme? Mislim, da sem imela osem let. Gledala sem filme Almodovarja, Wilderja, Meryl Strep in se spraševala, zakaj me tako navdušujejo in so mi čustveno tako blizu. Pri trinajstih letih sem šla prvič v mesto v kino in si ogledala Almodovarjev film Zveži me. Morala sem se zlagati, da jih imam 17, da sem lahko kupila vstopnico in takrat sem se odločila, da si želim postati igralka.

Kako so vaši starši sprejeli odločitev? Obiskovala sem že igralsko šolo in ure baleta, tako da so starši vedeli, da si želim postati baletka ali igralka in jih to ni preveč presenetilo. Vedeli so, da imam rada umetnost in da ne bom vse življenje sedela v neki pisarni.

Ali so navdušeni nad svojo hčerko in njenim uspehom? Zadovoljni in srečni so, pa saj veste, kaj je vsem staršem najpomembnejše: da nisem lačna, da imam kje spati, da sem zdrava … (smeh)

Se vam zdi, da ste zdaj po oskarju in ko imate status ene najslavnejših igralk, bolj obremenjeni? Vedno sem pod pritiskom, to je del poklica – mediji, občinstvo in industrija od nas vedno pričakujejo najboljše in največ in tega se zaveda vsaka igralka. Ne zdi se mi, da se je to po oskarju spremenilo, vendar veste, kaj – jaz nimam težav s pritiskom in pričakovanji, celo všeč mi je ta psihološki element, ker ne maram počivati na lovorikah, nagradah in priznanjih. Mislim, da je to smrt za vsako igralko, saj ko je konec izzivov, kaj nam še preostane? Upam, da bom še vsaj 20 let čutila tremo in strah pred vsako vlogo.

Ali ste kdaj obžalovali kakšno odločitev? Verjetno sem. Negativne odločitve imajo tudi pozitivne plati, saj se iz njih vedno lahko naučimo, kako se izogniti podobnim izkušnjam. Zato jih je treba sprejeti kot dobro lekcijo. To je splošno življenjsko pravilo, ne velja le za strokovne odločitve. Na napakah se je zelo dobro učiti.

Snemate v Hollywoodu in Evropi, ali lahko primerjate snemanje hollywoodskega in evropskega filma? Ne maram posploševanj, vsak projekt je zgodba zase, ne glede na to, kje delam. Precej filmov, ki jih snemam v ZDA, je bliže evropski senzibilnosti, ker raje snemam neodvisne filme. Seveda včasih posnamem tudi kakšno veliko produkcijo, kot je recimo muzikal Nine, ki ima sijajen scenarij in je res izjemen projekt.

O tem filmu se precej govori. Nam lahko poveste kaj iz prve roke? Kako je potekalo snemanje in kakšna so vaša pričakovanja? Mislim, da bo to velika uspešnica. Film temelji na Fellinijevem Osem in pol, delali smo po odličnem scenariju, junaki so izvrstni, igralska zasedba pod režisersko taktirko Roba Marshalla je osupljiva. Vedno sem sanjarila, da bom posnela velik muzikal, zato sem to priložnost takoj sprejela. Snemanje je bilo zahtevno, trajalo je pol leta, vendar potrpim, kadar vem, da bo rezultat odličen. Delala sem s sijajno ekipo, prvič sem na filmu pela, kar je bil velik izziv. Ples ni bil nič manjši izziv, čeprav plešem že od majhnih nog, vendar že dolgo nisem, zato se mi je zdelo nekaj novega.

Kaj so rekli kolegi: imate pevske sposobnosti? Vi se hecate, a to je bila skoraj zastrašujoča izkušnja! Cele mesece sem se pripravljala in hodila na ure petja, da se ne bi osramotila in moram pohvaliti režiserja Roba Marshalla, ki me je podpiral že od samega začetka. Vztrajno sem vadila tudi za plesne prizore, koreografija je zelo zahtevna. Še dobro, da smo imeli pol leta časa.