O petju na začetku kariere ni razmišljal

Momčilo Bajagić Bajaga. Skoraj nihče ga ne kliče po polnem imenu. Rad pove, da so ga, kadar je kaj ušpičil, tako poklicali le starši. Za vse preostale je Bajaga. Še preden so ga konec sedemdesetih sprejeli v skupino Riblja Čorba, v kateri je ostal šest let, je v zasedbi TNT igral bas. Leta 1984 je v Zagrebu na odru prvič stal s svojim spremljevalnim bendom, ki se je izključno za tisti nastop imenoval Instruktori pozitivne geografije. Pozitivna geografija (kot se tudi imenuje njegov debitantski album) je kmalu zatem odpadla, ostali so Bajaga i Instruktori. Ena od najuspešnejših skupin na območju nekdanje Jugoslavije, ki se lahko pohvali, da je igrala na skoraj vseh koncih sveta (neosvojena je ostala le Južna Amerika), letos praznuje že svojo 28-letnico delovanja. V svoji karieri so izdali več kot deset albumov, zadnji, ki je izšel 6. junija letos, nosi naslov Daljina, dim i prašina.

Miroslav Cvetković - Cvele je v enem do intervjujev izjavil, da je Daljina, dim i prašina najboljši album skupine Bajaga i Instruktori po ploščah Sa druge strane jastuka in Prodavnica tajni, ki sta vaša do zdaj najbolje prodajana albuma. Kot avtor glasbe in besedil vseh pesmi mi povejte, kako je nastajala nova plošča.

Album smo delali skoraj dve leti. Seveda nismo delali vsak dan, poleg tega smo imeli veliko koncertov. To je eden od redkih albumov, ki ga nisem delal pod pritiskom, da ga moramo dokončati do novega leta ali na primer pred poletjem. Res sem delal počasi. Pesmi smo nato poslušali med vožnjo in imeli smo dovolj časa, da vse popravimo. Z albumom sem zelo zadovoljen. Na njem je osem novih pesmi in dva bonusa – skrajšana verzija pesmi Još jednom in ena iz serije Vratiće se rode. Ko je izšel, sem izvedel, da je bilo v Veliki Britaniji na ta dan prodanih najmanj plošč, odkar sploh obstaja zgoščenka. Albumi izginjajo in bojim se, da je Daljina, dim i prašina zadnji v fizični obliki. Naslednji album vam bom predal tako, da boste vi imeli s sabo USB-ključek, na katerega vam bom naložil vse skladbe.

Zakaj Daljina, dim i prašina?

Gre za prvo pesem na albumu, ki pa je sicer nastala zadnja. Ta je posebna, ker ni, tako kot večina mojih pesmi, ljubezenska, ampak gre za retrospektivo mojega življenja. Ko enkrat prestopiš mejo 50 let (jaz jih imam 52), se rad obrneš nazaj in pogledaš, kaj se je zgodilo. Jaz vidim ogromno koncertov, potovanj, zaprašenih cest … Dim pa po svoje predstavlja to nestanovitnost glasbenega posla.

Bi lahko rekli, da gre za neke vrste vaš najbolj osebno izpovedni album?

Lahko. Tudi s čustvenega vidika. Z glasbo se ukvarjam že več kot trideset let, skoraj štirideset, če računam, da bomo že z Instruktori kmalu praznovali trideset let obstoja.

Slišim, da ste velik oboževalec Princea.

Da, zelo ga obožujem.

Je imel tudi on kaj vpliva na novi album glede na to, da ima ta nekakšen retro prizvok?

Seveda. Prince je eden od redkih izvajalcev, ki mi ga še ni uspelo poslušati v živo. Velikokrat se je že zgodilo, da smo igrali na kakšni lokaciji, kjer je tri dni pred nami igral on. Obožujem ga kot avtorja. Njegovi zadnji albumi so sicer nekoliko čudni, ampak do albuma Sign O' The Times je bil Prince zame eden od najbolj talentiranih glasbenikov, odličen kitarist in pevec, dober komponist. Res si želim na njegov koncert.

Od vaše zadnje plošče Šou počinje u ponoć (2005) je minilo sedem let. Kaj vse ste počeli do izida nove plošče?

Imeli smo ogromno koncertov, vmes smo imeli veliko turnejo ob petindvajseti obletnici začetka delovanja. Ob tej priložnosti smo v Beogradu igrali kar tri dni zaporedoma in vsakič je bil repertoar naših pesmi drugačen, kar je izjemno. Niti en dan nismo ponovili kakšne pesmi prejšnjega dne.

Preden ste leta 1984 začeli nastopati z Instruktori, ste sodelovali s skupino Riblja Čorba, v katero so vas sprejeli zaradi igranja kitare in dolgih las. To, da niste znali odpeti terce, so vam spregledali.

Res je, nisem znal, takrat sem imel komaj 17 let. Ampak jaz sem jim rekel, da znam in so mi verjeli. Nihče me ni preizkušal. Preden sem prišel v Ribljo Čorbo, so se člani skupine ravno odločali, ali bi vzeli klaviaturista ali kitarista. Ker je imela skupina Bijelo dugme klaviaturista, so se oni odločili za kitarista. Jaz sem sicer prej igral bas, ampak sem znal igrati tudi na kitaro. Na preizkušnjo me je poklical pokojni kitarist Rajko Kojić in očitno sem ga prepričal. Imel sem tudi zelo dolge lase. Še daljše kot vi in to je bilo takrat za bend zelo pomembno, pravzaprav so lasje odigrali odločilno vlogo.

Kako pa je bilo sicer s petjem, se na začetku niste videli kot frontmen?

Ne, o petju sploh nisem razmišljal. Sprva sem si želel samo, da enkrat posnamem album, na katerem bi igral ali kitaro ali bas. Nato sem šest let preživel v Riblji Čorbi in takrat smo bili najboljši bend na območju nekdanje Jugoslavije. Zame je bila to ena od največjih izkušenj in najboljša šola, zato je bila odločitev, da zapustim Ribljo Čorbo toliko težja. In odločitev bi se, če ljudem ne bi bil všeč moj prvi album, lahko izkazala za čisti polom. Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bila odločitev prava. Bi pa pri Čorbi verjetno ostal, če ne bi imela z Boro tako drugačnega pogleda na glasbo. Čorba je igrala trdi rock, sam pa sem začel z nekimi "zezalicami", kot so Mali slonovi, Tekila gerila …

Z Instruktori ste skupaj že skoraj trideset let. Katero obdobje je bilo najbolj noro in po čem si ga boste najbolj zapomnili?

Veliko se je zgodilo. V tridesetih letih se je zgodilo toliko stvari, da ne vem, kje naj začnem.

Gotovo je bilo kaj drugače kot zdaj. Je na koncertih še vedno "ludnica"?

Je, hvala bogu. To je ena od stvari, ki je ostala nespremenjena. Ampak vse drugo … Bili so časi, ko smo izdajali LP, vinile, ki so zdaj redkost. Živeli smo v državi, ki je štirikrat spremenila ime. Ojačevalniki zvoka so bili drugačni, le kitare so ostale iste. Sam imam dve. Ena je iz leta 1976, znamke Gibson Les Paul, ki jo zdaj igra Kića, moj kitarist. In še eno znamke Telekaster, na katero igram 20 let. Zelo smešno mi je, ko vidim na kakšnem forumu, kako se "klinci", ki nimajo pojma o kitarah, pregovarjajo, ker ne vedo, da je s kitaro tako kot z vinom – starejša je, boljša je. Nekdo je na YouTubu napisal: "Meni se zdi, da jim posel ne gre dobro, ker vseskozi igrajo na iste kitare. Zakaj ne kupijo kakšne nove." Zato, ker nove niso tako dobre kot stare.

Je res, da ste Bajaga i Instruktori znani tudi po zamujanju na koncerte?

Včasih je zgodilo. Smo pa eden od redkih bendov, ki nikoli v karieri ni odpovedal niti enega koncerta. Kamorkoli so nas povabili, smo prišli. Kar je neverjetno. Spomnim se, da smo enkrat zamudili na koncert v Sloveniji, ampak zaradi snega. Nekje blizu meje z Italijo in Avstrijo bi morali igrati. Začeti bi morali ob osmih, mi smo prišli ob pol desetih, koncert se je nato začel ob desetih. Nikoli pa se ni zgodilo, da ne bi prišli.

Poleg novega albuma ste izdali tudi knjigo Vodič kroz snove, v kateri ste izdali več kot 50 pesmi, ki ste jih napisali zase in za druge izvajalce. Predvidevam, da med njimi ni pesmi Slovenačka reč.

Ni. Te nisem uvrstil vanjo. V svoji karieri sem objavil okoli 200 pesmi, največ pesmi v knjigi je tistih, ki sem jih naredil v skupini Bajaga i Instruktori. Drugi del knjige je Bajaga i prijatelji in vsebuje pesmi, ki sem jih napisal za Zdravka Čolića, Ribljo Čorbo, s Sašem Lošićem sem napisal eno pesem … Tretji del knjige pa so besedila z novega albuma Daljina, dim i prašina. Izbral sem tiste pesmi, za katere se mi je zdelo, da dobro delujejo kot poezija. Navdušen sem bil nad tem, da je bilo, ko je knjiga izšla v Srbiji, prvih pet izvodov namenjenih v narodno knjižnico, kjer bodo ostali za vedno. Tako res vidiš, kakšen poseben status ima knjiga v času, kjer je vse digitalizirano.

Če se vrneva k pesmi Slovenačka reč. Kakšna zgodba se pravzaprav skriva za to skladbo? Kdaj je nastala?

To pesem smo že izvajali, ampak z drugačnim besedilom. Gre za skladbo Idem kao da ne idem a idem, ki jo je pel Žika. Nato sem razmišljal, kaj bi. Všeč mi je bila Žikova glasba. Vsi poznamo Prešerna, o katerem smo se učili v osnovni šoli, pa o akrostihu, pa o inicialkah Prešernovega dekleta, ki tvorijo ime … Rekel sem, naredimo nekaj, da bodo Slovenci videli: prvič, da znamo slovensko, drugič, da poznamo njihovo kulturo … Pomagala nam je novinarka Sonja, ki nam je povedala, kje se najbolj govori "po slovensko". "Na Gorenjskem," je rekla. No, potem pa sem začel. "Prešerna bi ti bral, kot da sem pravi Gorenc." Pa še fino se rima z: "Jaz bi tebi bral ceu Sonetni Venc."

Ste tudi ljubitelj nogometa, navijate za Crveno zvezdo, za katero ste napisali tudi himno. Ste kdaj sami igrali nogomet?

Ne, nikoli. Nimam pojma, slab sem v nogometu, ampak rad ga pa gledam.