Nuša Derenda: pevka, ki čuti energijo Celine Dion

Večer evrovizijske nostalgije se obeta 29. novembra ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer boste lahko prisluhnili nekaterim največjim evrovizijskim uspešnicam in se prepustili neustavljivi energiji naše odlične vokalistke. Orkester bo vodil Patrik Greblo, posebni gostji večera pa bosta Darja Švajger in Maja Keuc.

Od velikega koncerta vas loči manj kot dober teden. Je trema po vseh letih še vedno prisotna pred takšnimi dogodki? Je prisotna, čeprav pogosto o njej sploh nimam časa razmišljati. Je pa tam, tako kot adrenalin.

So pričakovanja velika? Seveda, a mislim, da sem na vsakem takem večjem koncertu bolj sproščena, res pa je, da so napornejši tisti tedni ali celo meseci prej, ko se odločaš o vsem, iščeš termin, ni časa in podobno ... Takrat te malo stisne in se ponoči zbujaš, ampak to se tako in tako, ker nimam rednega spanca. Po navadi potem poslušam glasbo, se učim pesmi, si zapisujem nove ideje.

Priprava tako velikega projekta je pravzaprav tisti del vašega dela, ki javnosti ostaja dokaj neznan. Kako je videti, koliko časa traja? Odvisno, v kateri fazi smo. Tiste res zadnje priprave se dogajajo zadnji teden, koncept pa je treba imeti v glavi prej. Na koncertih velikokrat ne pojem samo svojih pesmi, tokrat pa sem sploh izbrala same evrovizijske zmagovalke. No, Energy in še nekaj mojih pesmi je zraven, preostalo so priredbe z Evrovizije, ki je povezana z mojim uspehom, nekaj skladb je tistih, ki se jih spomnim še iz otroštva in mladosti, saj sem se jih naučila in povsod prepevala. Skladbe z Evrovizije so izbrane do leta 2007, ko je zmagala srbska Molitva, ki jo bom tudi odpela.

Kateri del priprav je za vas najnapornejši – pomerjanje oblek, vaje z orkestrom, intervjuji? Pravzaprav je najnapornejše to, kako vse skupaj uskladiti in dobiti pravo ekipo. Vse je povezano, televizija, radio, Cankarjev dom, lučke, ton, frizure, stajlnigi ... Na vse se ne spoznam, ampak imam vizijo, kako naj bi bilo to videti v celoti. Poleg pesmi, ki jih pojem, vedno zraven ponudim še ples, sproščenost, šov ... Ne morem samo stati, odpeti in se posloviti, od mene občinstvo dobi nekaj več, takšna sem.

V katerem jeziku rajši pojete Ne, ni res oziroma Energy? Hm, težko rečem. Že beseda Energy v povezavi z mano pove vse, zato jo imam rada, ampak zmagala sem s slovensko različico Ne, ni res, ki mi je prav tako ljuba. Pesem mi je pisana na kožo v obeh jezikih tudi zaradi glasbe, ki je močna in podpira moj glas. Ko sem zmagala, se s tem sploh nisem ukvarjala, morda sem pozneje pomislila, da je Energy dodala tisto piko na i, ki je pesem naredila še primernejšo zame.

Po svoji energiji slovite, kdaj ste najbolj neustavljivi? Težko bi rekla. Pomembno mi je, da me pri mojih idejah podpira okolica. Če vidim, da Frenk (mož op. p.) nečesa ne odobrava ali me ne podpre, potem se tudi sama ustavim in sem slabe volje. A tukaj se šele začne, kajti ko jaz resnično nekaj verjamem, znam tudi počakati na pravi trenutek in vztrajati. Tako se je rodila tudi ideja o 10. obletnici nastopa na Evroviziji, ki je nisem več mogla pozabiti.

Ampak včasih se je treba ustaviti ... Saj včasih se (smeh). Letos poleti, ko sem še na dopustu rinila z glavo skozi zid in telefonarila naokoli, je šlo kot začarano vse narobe. Naenkrat me je spreletelo, da to ni prav, da je treba uživati in da je vse v redu, da se bodo stvari zgodile, ko se bodo morale. Skratka, znam se tudi ustaviti, če ne gre drugače, pa pač rinem skozi zid, dokler gre.

Se veliko ravnate po občutkih, intuiciji? Ja. Zdi se mi, da je tako, kot začutim, najbolj prav. Morda ne vedno, ampak večinoma in pri pomembnejših stvareh. Po intuiciji sem se odločila, kdaj bom imela družino in otroke, kdaj bom nehala peti v tujini, kdaj bom imela kakšen koncert ... Včasih moram malce počakati na moža, da mi prisluhne, ker brez njegove pomoči ne morem izpeljati vsega, ampak tudi to se uredi. Pogosto se zalotim, da berem horoskop, verjamem mu, kadar prinaša dobre novice, sicer ga preskočim. Globlje analize horoskopa bi me zanimale, ker se mi je v življenju že večkrat potrdilo, da so nekatere stvari res zapisane v zvezdah.

V teh desetih letih, odkar ste prvič nastopili na Evroviziji, se je spremenila tudi energija časa in ljudi. Kako to čutite? Nekam negativno (smeh). Če bi bila mlajša, tega morda ne bi tako močno opazila, pa pač nisem. Razmere po svetu so težke, pri nas opažam, da je veliko ljudi živelo čez svoje zmožnosti in zdaj jih pretiravanje tepe po glavi. Sama se držim tega, da se gibljem v zlati sredini, ne maram vzponov in padcev, rajši preživim vsako obdobje. In nimam nekih velikih potreb. Kar pa zadeva ljudi, vem, da bodo v Cankarjev dom prišli moji poslušalci, moje stalno občinstvo, ki se je naredilo v desetih letih. Včasih sploh nimam razdelano, kdo je moje občinstvo, so to moji vrstniki, mladi, stari ... Raznovrstno je.

Ampak vsi vam jejo iz roke, kako vam to uspe? Ljudje si iz medijev o meni ustvarijo drugačno mnenje kot v živo, to sem že opazila. Najprej jih preseneti moja majhnost, nisem strašna lepotica, marsikdo je presenečen, da nisem tako divja, kot delujem na televiziji. Mnenja so različna, se pa vedno rada pogovarjam z ljudmi, se usedem z njimi, jim prisluhnem in tega so iskreno veseli. Komunikacija z odra je spet nekaj čisto drugega, naučila sem se ustvariti vzdušje in znam pridobiti občinstvo. Tujina, ko nisem znala jezika, je bila izjemna šola, vse je šlo prek glasbe, in ko sem to osvojila, ni bilo več poti nazaj.

Priznate pa, da vam včasih prav prija, če vas vsak ne prosi, da bi zapeli eno pesem? Mi prija, ampak ne traja dlje kot pet minut, potem začnem kar sama od sebe. Nimam posebnega repertoarja, kaj zapojem, je odvisno od okolja in ljudi, ki so okoli mene. Glasbo imam tako rada, da se vedno težko odločim za eno pesem, zato si tudi tu pomagam z intuicijo. Pojem pa tako in tako skoraj vse, slovenske, ljudske, rock, hrvaške, narodno-zabavno glasbo, ki gre nekaterim sploh v nos, jaz pa z njo živim že vse življenje in me tega ni sram.

Imate kakšno razvado v življenju, ki bi se je radi znebili? Recimo to, da si grizem nohte. Še dobro, da obstajajo čudežne manikire, ki vse prikrijejo, vseeno pa mi ni všeč. Začela sem v srednji šoli med gledanjem televizije in mama mi je kar naprej prigovarjala, naj neham, zdaj, ko je šel moj sin v srednjo šolo, sem jo nasledila. Hodim za njim in mu težim, naj si ne grize nohtov, ker ne bojo lepi, pa točno vem, koliko to zaleže.

Nekoč ste omenili, da imate s sinom na isti dan rojstni dan, le druge letnice. Tudi s Celine Dion si delite rojstni dan, vam to kaj pomeni? Dolgo nisem vedela, da je rojena 30. marca leto dni pred mano, vedno pa sem jo spremljala, ker mi je bila všeč. Poleg tega, da je pevka, čutim neko njeno energijo, neko podobnost v načinu delovanja, vse življenje je posvetila glasbi in temu, kar dela, predana je svoji družini, no, moža ima le starejšega ... Marsikdo je ne mara in mu ni simpatična, jaz pa sem jo preposlušala, pregledala in prepela nešteto njenih pesmi in videospotov.

Ko vas takole opazujem, mi je padlo na pamet, da ste zelo iskreni, neposredni in zelo povezani z otrokom v sebi. Na neki način ja. Znam sanjati kot otrok, zares v stiku z otrokom v sebi pa sem bila pred kratkim, ko sem preživela dopust na Floridi. Obiskala sem filmske studie, se vozila z vlakci smrti, malo kričala in veliko uživala. Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tako sprostila, ker znam biti doma zelo resna. Celo zoprna mama sem, ko moram, ni druge.

Za konec, kakšen nasvet bi dali mladim? Mladi danes delujejo zelo samozavestno, imajo internet in vse vejo, ampak po drugi strani se mi zdijo tako izgubljeni. Svet je še zmeraj velik, tudi če je na dlani. Želela bi si, da se več družijo med sabo, da imajo stik drug z drugim, ampak mladim soliti pamet je brez veze. Izkušnje imamo, oni pa kaj drugega. Tako kot bi se jaz lahko še marsičesa naučila na računalniku, bodo tudi oni še marsikaj morali doživeti v življenju. V vsem, kar počnejo, bi jim svetovala, naj si tega zares želijo, saj se ti pot potem kar sama pokaže.