"Nikoli nisem bil latino lover"

Demeter Bitenc je že pred več kot pol stoletja presegel okvire domačega dvorišča. Ob okrogli obletnici ga še vedno opisujejo elegantnost, neverjetna karizma in navdušujoča vitalnost. Njegov gledališki opus obsega nad 80 vlog, njegovih filmskih in televizijskih vlog pa je skupno nad 220. "Od leta 1943 do pred dvema letoma nimam niti enega leta, da ne bi nastopal kot profesionalec. Lahko rečemo, da imam 67 let neprekinjene delovne dobe," se pošali med intervjujem.

Enaindvajsetega julija boste praznovali častitljivi devetdeseti rojstni dan. Po iskrivem nasmehu sodeč ste življenje zajemali s pravo žlico ... Žlice so različne – od zelo majhne do zelo velike. Sam sem nekje vmes.

V svoji igralski karieri ste ustvarili več kot 200 vlog v celovečernih in televizijskih filmih, dramah in serijah. Če se na hitro sprehodimo po izjemni igralski poti, kaj bi označili za odskočno desko, kje v karieri ste naredili usodni, prelomni ter morebiti tudi napačni korak? Vse se začelo v gledališču, in sicer leta 1943 sem bil angažiran v ljubljanski drami. Gledališka kariera v drami SNG je trajala do leta 1954, ko sem sprejel angažma v Narodnom kazalištu na Reki, od tam sem se pozneje preselil v Beograd v pozorište komedija, nato pa spet nazaj v SLG Celje. V tem gledališkem obdobju sem ustvaril nekaj čez 80 gledaliških vlog. Prvi pomemben vstop v kinematografijo se je zgodil leta 1958, in sicer s filmom Dobri, stari pianino.

Leta 1960 sem po čistem naključju prišel v stik z nemškim režiserjem, ki je pri nas nekaj snemal. Tri, štiri dni pred začetkom snemanja je eden od nemških igralcev odpovedal, producent je bil v stiski, za vlogo pa je pograbil mene. Po 14 dneh, ko so bile prve projekcije v Münchnu, sem dobil ponudbo za vezano pogodbo za tri filme. Pogoj je bil, da bom producentu ves čas na razpolago. To je bila prelomnica. Odločil sem se za poklic svobodnega filmskega igralca. Do danes sem posnel 140 igranih filmov ter nad 60 TV-filmov in nadaljevank.

Bi lahko izbrali trenutek v karieri, na katerega ste še posebej ponosni? Težko. V masi vlog – največkrat sem igral antagonista – je zelo težko izločiti bisere. Svoje življenje sem vezal na film, ne na leta in letnice pomembnih dogodkov. Tukaj je pomembno nekaj drugega. Kot svoboden filmski igralec sem bil vedno na reelekciji, pri delu si nisi mogel privoščiti niti trenutka odmora, vedno si moral dati od sebe vse najboljše. Ni važno, ali je bil film, v katerem si nastopal, dober ali slab, ti si moral biti dober. Le tako si dobil legitimacijo za naprej.

V filmskem svetu vas zaznamujejo predvsem vloge antagonistov, ki so večinoma nenavadne, dodeljene karakternim igralcem. Kaj na vaši prijazni pojavi je prepričalo režiserje in producente? Moj glavni opus se je vedno navezoval na tujino. V nasprotju z domačim filmskim prostorom – če si nosil kravato nisi mogel biti kmet in obratno – te v tujini režiserji in producenti niso poznali, zanimalo jih je le, kaj bodo iz tebe naredili. V filmski mašineriji se vloge opredelijo pozneje. Mene se je prijela vloga nemških oficirjev; od okoli petinštiridesetih uniformiranih filmov sem nemško uniformo nosil kar štiridesetkrat. Zanimivo je, da sem v slovenskih filmih le trikrat nastopal kot Nemec, sicer sem delal v ameriških, italijanskih, jugoslovanskih in celo nemških produkcijah. Naj poudarim, da sem odigral tudi nekaj pozitivnih likov, nikoli pa nisem bil latino lover (smeh).

Ljudski rek pravi, da lepe ženske ljubijo barabe, še posebej tiste v uniformah … To kar drži, no, ne samo za uniforme (smeh). Barabe so na nek način bolj zanimive kot čisti ljubimci, ki so enoplastni. Karakterne vloge negativcev so večplastne. Vedno namreč obstaja nek določen vzrok, da si postal baraba.

Film vas navdušuje že celo življenje. Kako bi razredu zelenih študentov predstavili razvpito umetnost gibanja? Film je trgovina, kar velja predvsem za tujino. Gre za zasebne producente, korporacije, ki vlagajo denar, da ga dobijo nazaj in nato vlagajo naprej. Bistvo vsega je dobiček. Mednarodni film je strašna zmes avanture, umetnosti, industrije ter trgovine.

Komercialni film je vedno podrejen finančnemu tveganju, objema ga negotovost in prav to je čar, draž filma. Filmska ekipa se sestavlja mednarodno, tvoja nacionalnost, tvoje politično okolje in prepričanja niso igrali nikakršne vloge. V ospredju sta bila tvoj potencial in talent.

Pred kratkim je bila v ljubljanski Kinoteki slavnostna projekcija filma Minuta za umor, posvečena prav vaši devetdesetletnici. Kaj ste doživljali ob gledanju kriminalke, posnete daljnega leta 1962? Šlo je za dvojni jubilej; sam bom praznoval 90, film pa 50 let svojega obstoja. Gledati sebe na filmu ni lahko. Zadovoljstvo nikoli ni popolno, kaj šele da bi ob tem užival. Film je zelo nostalgičen, če ne drugega, sem od filmske ekipe ostal samo še jaz. Sicer je šlo za prvi film, ki je zapustil okvire takratne jugoslovanske produkcije – snemali so se družbena vprašanja ali partizanski filmi. Svet, kjer se zgodba odvija, je malce drugačen. Film je prvi poizkus klasične kriminalke pri nas, zato je bil takrat sprejet malo "skeptično".

Kako se je v tistih časih godilo filmu, kako na ustvarjanje v slovenskem prostoru gledate danes? Gre za težave financiranja filma, ki se je dramatično spremenil. V tistih časih je bila v ospredju državna kinematografija, denar je dajala neposredno država. V Sloveniji so takrat snemali do tri filme na leto, v Srbiji ter na Hrvaškem pa od 20 do 25, neprimerljivo višji so bili tudi honorarji. V Sloveniji kot svobodnjak ne bi mogel preživeti.

Včasih je bila seveda navzoča tudi cenzura, medtem ko so fantje danes povsem svobodni, vprašanje pa je predvsem denar. Velikih filmov danes ne moremo snemati, saj ni sredstev, sponzorstvo pri nas ni urejeno. Film je danes zapostavljen predvsem v finančnem smislu. Prednost današnjih ustvarjalcev je ta, da so precej bližje svetovni kinematografiji, več imajo znanja, filmski svet je odprt, dostopnejši. Žalostna težava, ki ostaja, so skladi. Režiserji na sredstva za film čakajo po več let.

Leta 1960 ste se med prvimi v Sloveniji podali na pot svobodnega filmskega igralca. Za tiste čase je bilo to pogumno dejanje, v očeh nekaterih neumno ... Prisotno je bilo tveganje, gre za eno od najbolj usodnih odločitev v mojem življenju. Tega si verjetno ne bi upal narediti, če ne bi imel za sabo nemške produkcije, s katero sem podpisal pogodbo za tri filme. Po nemškem čudežu se mi je takoj prilepila Italija, kjer so snemali po 200 filmov na leto, od tega vsaj dve tretjini koprodukcij. Naj poudarim, da so se takrat snemali filmi B-produkcije, namenjeni polnjenju kinematografov. Leta 1972 je vse požrla televizija, vse do danes se je B-produkcija minimizirala, prihaja celo do krize kinematografov.

Pozneje ste se še vrnili na odrske deske, kot sami pravite, ste raziskovali odnos med gledališčem in filmom. Kakšni so bili izsledki raziskave? V gledališče sem naredil še dva izleta, enkrat v opero, kjer sem imel govorni del v Straussovi Ariadni na Naksosu, in pozneje še v Brechtovi predstavi Galileo Galilei Mladinskega gledališča.

Vem, kaj sem prinesel iz gledališča v film, saj greš z velikega na malo, iz poudarjene mimike na minimalnost nečesa. Kamera te registrira, pred njo ne moreš lagati, saj te razkrinka. Film v primerjavi z gledališčem zahteva izjemno preciznost, v gledališču pol metra ne igra nobene vloge, pri filmu te obkroža aparat 20 ljudi, ki se mu moraš nenehno prilagajati, zahtevam tehnike se moraš podrediti.

Naj poudarim, da mlajša slovenska generacija igralcev obvlada tako televizijo, gledališče in film, so profesionalci in to se vidi tudi v filmih.

Kakšne pa so bile vaše otroške sanje? So se ujemale z željami vaših staršev? Moje otroške sanje so bile povezane s športom, saj sem odraščal v hribih. Kot mulc sem zelo veliko plezal. Moji starši so vodili hotel v Planici, do leta 1934 pa so imeli v oskrbi tudi Staničevo kočo pod Triglavom. S štirimi leti sem na koči preživljal poletje, z 12 leti so me vlekli čez severno triglavsko steno, s 17 leti sem v Dolomitih plezal na Marmolado in Grossglockner ter tako naprej.

Za tiste čase sem bil izvrsten smučar in teniški igralec, dva športa, za katera sem živel. Oče me je želel po opravljeni trgovski akademiji izšolati za hotelirja, vojna pa je vse spremenila. Prevzelo me je gledališče. Dve leti sem študiral dramsko igro pri Slavku Janu, ki je bil takrat vrhunski "igralski ljubimec". Predal mi je vse svoje znanje, ob svojem debiju mi je bilo v drami že vse postlano in začel sem z velikimi vlogami. Prva ljubezen v življenju je strašno impulzivna, pozneje pa se ustališ in najdeš trajnejšo zvezo. Teater je bil moja prva ljubezen, tista ljubezen, s katero sem živel, pa je bil film. Tega ljubim še danes.

Kot otrok ste v Planici učili smučati celo jugoslovanskega prestolonaslednika Petra. Takrat ste bili vrženi v visoke kroge, v katerih se radi sprehajate še danes ... S Petrom sva smučala le na kratko. Pri nas v hotelu so eminentni gosti ostali tudi po tri tedne, vse je bilo vnaprej razprodano. V teh krogih sem se družil z vrstniki, prevzel njihove navade, vedenje, celo slog oblačenja. Ta stvar me podzavestno spremlja vse življenje, to je moj slog življenja, ki mi ga je dala mladost in ga gojim naprej.

Če se malce pomudimo pri okrogli obletnici. Pravite, da je v teh letih potrebna fizična in umska kondicija. Na kakšen način vzdržujete prvo in drugo? S kolesom naredim okoli 20 kilometrov na dan, ko se kolesarska sezona konča, se odpravim na Rožnik, Toško čelo, Krvavec. V naravo se na lahek trim odpravim vsak dan.

Na drugi strani je mogoče celo pomembneje, da ostajaš umsko svež. Branje me tako kot stil oblačenja spremlja vse od mladih let. Redno spremljam politiko, domačo in tujo, dogodke v svetu, hobi mi je zgodovina. Skušam živeti polno. Tudi danes se rad podam v družbo, na družabne dogodke, seveda le, če sem povabljen. Izredno rad se pomenkujem z mladimi, mnogi me prepoznajo, saj tako dobim vpogled v prihodnost, ki je ne morem več popolnoma živeti, lahko pa jo podoživljam.

Nekje sem prebral, da ste v mladosti precej hitro podlegli ženskim čarom. Ste se v objemu zaljubljenosti kdaj pustili naviti okoli prsta ... Nenehno so me ovijale okoli prsta. Sem romantik, sem sentimentalen, ženske so imele v mojem življenju zelo velik pomen. Redno podlegam ženskim čarom. Ženske so vedno boljši partner kot smo moški, ženska te dopolnjuje. Ljubezenske afere so čustva, ki jih ne moreš nadzorovati. Zelo lepo je osvajati ženske, kar danes pogrešam med mladimi. Danes je seks najpomembnejši, pri nas pa je bilo na prvem mestu osvajanje. Tudi ženske so bile v naših časih bolj zahtevne, iskale so več čustev. Danes je vse bolj modernizirano.