Neisha: Slovenija, ali preneseš hec?

Neža Buh, ki jo od samega začetka poznamo pod imenom Neisha, je nase prvič opozorila leta 2005, ko je po dolgih letih sodelovanja z drugimi glasbeniki končno stopila na solistično pot. Priznala je, da se je od njene prve plošče veliko spremenilo, med drugim je ugotovila, da tudi v glasbi ne velja, da je vedno najboljše tisto, kar se drago plača. Z zadnjo veliko bolj energično ploščo Krila vse bolj stremi k temu, da je zvok čim bolj podoben živim nastopom, čustvom pa pušča prosto pot. Na vroč julijski dan smo se s priznano in uspešno glasbenico dobili kar pri njenem producentu doma, kjer je nastala prenekatera Neishina uspešnica.

Že od svojega prvenca, ki je leta 2005 izšel pri založbi Nika, sodelujete s producentom Dejanom Radičevićem, ki se je podpisal tudi pod vaš zadnji album Krila. Kako in kdaj se je pravzaprav začela vajina zgodba? Spoznala sva se v studiu Tivoli, ki danes ne deluje več. Tam je Dejan delal kot producent, sama pa sem bila "hišna glasbenica", saj sem za prenekatero slovensko pop oziroma rock ploščo pripravljala aranžmaje, igrala na klavir in prispevala vokalne linije. Polega tega, da sem sodelovala z drugimi glasbeniki, sem ustvarjala tudi pesmi, ki jih nisem želela dati nikomur. Nekega dne sem Dejanu pokazala demo posnetek skladbe, ki je pozneje tudi izšla na mojem prvencu. Bila mu je zelo všeč in lahko bi rekla, da sva se takoj ujela. Dejan je postal moj producent in menedžer. Moji načrti o študiju filmske glasbe so sicer splavali po vodi, namesto tega sem se odločila za samostojno glasbeno pot.

Predvidevam, da je bila Dejanova vloga na začetku vaše samostojne poti velika. Kako je vplival na vas? Seveda, njegov vpliv se je zelo poznal. Na začetku sem si želela vzeti več časa zase, tudi žanrsko sem želela ostati v bolj akustičnih vodah in izvajati nekakšno pop soul izpovedno glasbo, a žal na slovenski mainstreamovski glasbeni sceni takrat za to ni bilo prostora. Besedila za prvo ploščo smo tako spremenili v slovenski jezik, skladbe smo posodobili, album pa produkcijsko pripravili na zelo visoki ravni. V času, ko so na sceni prevladovale rockerice, sem tako zapolnila vrzel v resnem ženskem popu, ki je bil takrat v svetu s pojavoma glasbenic, kot so na primer Joss Stone, Alicia Keys, Norah Jones, zelo popularen. Poslušalcem sem bila všeč, vzeli so me za svojo in deležna sem bila odličnega odziva.

Vaša najnovejša skladba nosi naslov Na raskršću sna, posneli pa ste jo skupaj z Nerminom Puškarjem. Kje ste spoznali omenjenega glasbenika? Spoznala sva se, ko sva z Dejanom v njegovem studiu v Ljubljani pripravljala skladbo za mlado slovensko pevko Saro Kobold. Potrebovala sva moški spremljevalni vokal in Dejan se je spomnil na Nermina. Ko je prišel v studio in začel peti, sem bila nad njim preprosto navdušena. Ker sva imela z Dejanom "na zalogi" kar nekaj duetov, ki so čakali na pravi čas, sem tako dobila idejo, da bi enega odpela z Nerminom, saj sem pri pripravljanju skladbe za Saro videla, da se najina vokala zelo ujameta. Ko smo se dogovorili za duet, smo se odločili še, da naredimo bosanski tekst. Vse, kar lahko rečem, je, da sva se odlično ujela, glasbena kemija med nama je neverjetna, kar se tudi pozna tako v skladbi kot tudi v živi interpretaciji. Tudi v Bosni se pesem vrti na radijih in po televiziji in poslušalci so jo odlično sprejeli. Balada je Dejanovo delo in je bila v osnovi napisana v nekoliko bolj country stilu, tekst pa je prispevala Maya Sar. Vsekakor uspeh lahko pripišem odličnemu timskemu delu.

Videospot za omenjeni duet ste v slogu "making of" posneli na različnih lokacijah v Ljubljani, Novem mestu in Sarajevu. Kako vam je bilo všeč Sarajevo? Sarajevo je super, ljudje so zelo odprti. Najbolj me je navdušila zelo razvita je urbana scena, od klubov do restavracij, kjer imajo živo glasbo. Odlične so tudi možnosti za nakupovanje in zabavo, tudi hrana je zelo okusna. Škoda je le, ker nimajo avtocest. Sicer pa so, kot sem že omenila, zelo lepo so sprejeli tudi našo glasbeno stvaritev.

Na vašem zadnjem studijskem albumu najdemo tudi duet Najin ples, ki ste ga posneli s Tomislavom Jovanovićem - Tokacom. Zaupajte mi, kako pravzaprav nastane duet. Je najprej želja po duetu in se nato išče nekoga, ki bi bil najbolj primeren, ali je tu najprej nekdo, ki vas tako prevzame, da začnete razmišljati o skupnem ustvarjanju? Tukaj ni neke formule. Gre za enako vprašanje kot je, kaj najprej narediti pri komadu – tekst ali melodijo. Včasih najprej spišeš tekst in ga uglasbiš, včasih si najprej mrmraš neko melodijo in šele nato zanjo spišeš tekst. Podobno je pri duetih – včasih spoznaš nekoga, s katerim si želiš ustvarjati, in nato počakaš na pravi trenutek in na pravo skladbo. V tem primeru pa je bilo tako, da sem imela komad že pripravljen in sem vanj želela vplesti še nekoga. Zdi se mi, da če postaviš pravega človeka s pravim glasom na pravo mesto, vse to komad dvigne za tristo odstotkov. Vsekakor osnovno dispozicijo predstavlja moja barva glasu. Pri komadu Najin ples sem tako iskala močan in visok rockerski vokal, ki lahko poje še višje kot jaz, tako da sva lahko skupaj v intervalu in da pesem zazveni. Vedno iščem tudi ljudi, s katerimi se glasbeno ujemam.

Se je nastajanje zadnje plošče Krila kako razlikovalo od prvih dveh studijskih albumov Neisha iz 2005 in Nor je ta svet iz 2007? Zelo. Prva plošča je nastala zelo hitro, večina skladb je ostala takšnih, kot sem jih prinesla kot demo posnetke. Druga plošča je nekaj, čemur glasbeniki pravimo prizemljitev. Po uspešnem prvencu imaš kot glasbenik čas in denar, zato ustvarjanje poteka z več glasbeniki. Zame je bila druga plošča tudi velika šola in spoznanje, da ni vse, kar se drago plača, ravno najboljše. Spoznala sem, kaj hočem in kaj sem. Tako je proces ustvarjanja plošče Krila potekal zelo drugače. Osnovo plošče sem postavila sama doma. Kupila sem si računalniške programe, zvočno kartico in doma ustvarjala posamezne pesmi. Zadevo sem preproducirala do te mere, da sem se izognila določenim pogovorom, saj v glasbi lahko več glav predstavlja več težav. Ko sem postavila glavne vokale in vse aranžmaje, sem posneti material dala Dejanu, ki je stvaritvam nekoliko spremenil tempo in dodal nekatere kitarske linije. Nato smo odšli v studio in posneli, kar smo morali posneti. Zadnja plošča je tako nastala zelo hitro in v lepem "piknik" vzdušju. Studio je moreča suha soba, kjer od tebe vsi zahtevajo neka čustva. Vsi te gledajo skozi šipo, počutiš se kot v akvariju, od tebe pa se zahteva, da se sprostiš. To pač ne gre tako. Če bo vokal bolje zvenel, če ga bom posnela v dnevni sobi, bom tako tudi storila. Glasba je v prvi vrsti razpoloženje, ki izhaja iz čustev, in ljudje od glasbenikov to tudi želijo. Krila so tako tudi bolj energična, navita, več je kitar.

Zadnja skladba s plošče Krila, ki je dobila svojo videopodobo, je Alarm srca. V njej smo te prvič videli v nekoliko drugačni obliki. Čigava ideja je bila, da Neisha zapleše? Rekla bi samo: "Slovenija, ali prenesete hec?" Ker to namreč ta skladba je. Vsem ljudem, ki se ob pesmi Alarm srca križajo in sprašujejo, če bom kdaj prišla na stare tire, sporočam, da se rada šalim. In ta komad je ena velika šala. Z videzom, srčki, klavirjem okoli vratu se delamo norca, vse skupaj pa je morda tako zapakirano, da nekateri tega ne dojamejo. Obstajajo ljudje, ki jim je komad zelo všeč, in tisti, ki ga ne morejo slišati. Razumem oboje, saj imam tudi sama z identificiranjem s to skladbo malo težav. V tem komadu igram vlogo. Všeč mi je ta dekliški trenutek v videospotu, ki ga je režiral Predrag Rajčič. Dejan se je spomnil treh srčkov, namenoma smo se odločili za preprosto koreografijo, ki se je lahko naučijo vsi. Skratka, gre za čisti performans. Naslednji videospot bomo posneli za balado Vzemi me, kjer bomo k snemanju pristopili tudi zelo filmsko. V mislih imamo ples z motorjem.