Neda Pagon: Imamo noro mero entuziazma in intelektualne trme

Najin pogovor se je seveda odvijal na slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer sva se pred sicer prijetnim vrvežem ljubiteljev knjige umaknili kar v prostor pred eno od dvoran, ki je namenjen dušenju zvoka, in poklepetali o nagradi, ki je Nedo kot dolgoletno urednico založbe Studia Humanitatis zelo razveselila. Za začetek klasično vprašanje: kaj vam pomeni nagrada? Ta nagrada pomeni posebno priznanje, ker so ga prvič dobili mali založniki in prvič neleposlovna knjiga. Mi vsi spoštujemo in častimo leposlovje – in jaz temu ničesar ne odvzemam –, se mi pa zdi prav, da je založniško oko zaznalo tudi tiste, ki delamo manj odmevne in teoretsko zahtevnejše knjige, ki imajo manjšo naklado in omejeno bralstvo. Je priznanje za posebno vrsto knjige. Kakšno je bralstvo Studie Humanitatis? To je izobraženo, kompetentno bralstvo s področja humanističnih in družboslovnih ved, študirajoči ali pa tisti, ki zbirko spremljajo že dolgo. Teh 25 let delovanja se pozna že na nekaj generacijah, ki so se učile na primer prvih teoretskih osnov lingvistike, filozofije in tako naprej. Zelo zvesti bralci so profesorji, kar je za nas izjemnega pomena, saj svojim študentom kot študijsko literaturo predpisujejo naše knjige. Prizadevamo si predvsem vzgojiti izobraženo bralstvo. Knjige delamo in izbiramo s premislekom, iz nekega svetovnega konteksta ali obvezne klasike, in jih umeščamo v prostor z dobro napisanimi spremnimi besedami.

Kako se odločite za izdajo nekega dela? Lahko bi lepo rekla, da delamo klasiko teh vednosti, manj lepo pa bi rekla, da pokrivamo vrzeli, ki so v slovenskem narodovem bogastvu. Zato moramo včasih izdati kakšno knjigo, ki ni dobesedno humanistična, denimo delo Adama Smitha Bogastvo narodov. Ljudje Smitha namreč poznajo kot ekonomista, a je bil na srečo bolj moralni filozof. Pričakovala sem, da ga bodo izdali ekonomisti, in ker se to ni zgodilo, smo se za to odločili mi.

Preden se odločimo za nekoga, preberemo ogromno del in recenzij, nato pa vse to predebatiramo in se odločimo po tehtnem premisleku. Vedno vzamemo tudi kakšno knjigo, za katero se nam po izkušnjah, znanju in tudi intuiciji zdi, da bo postala klasika ali da je prelomna za neko področje.

Torej mora biti to kar dolgotrajen proces … Zelo. Zmeraj vemo za pet let naprej, katere knjige bomo izdali. Proces nastajanja traja tudi dve leti. Za Adama Smitha smo morali iz opusa dva tisočih narediti izbor za 700 strani, nato dobiti prevajalca, ki je moral ujeti slog angleščine 18. stoletja, poleg tega pa še razumeti moralno filozofijo in ekonomijo, ter dobiti človeka, ki pozna Smitha in je lahko napisal spremno besedo in korigiral prevajalčeve slogovno lepe rešitve, ki pa niso bile točne. Nato sledi še uredniško branje z opombami, izdelava imenskega kazala … Vse to so zahteve znanstvenega tiska, in če se jih želimo držati, nam vzame veliko časa.

Ima v času, ko se v splošnem teži k hitrim in površinskim informacijam, taka literatura prihodnost? Vedno bom trdila, da jo ima. Mogoče nekoliko številčno omejeno in z nekoliko daljšo potjo do bralca – mi ne moremo prodati knjige kot uspešnico tisto leto, ko jo izdamo, ampak se to vleče nekaj let, morda eno študijsko generacijo.

Se vam zdi nagrada dobra promocija za vašo založbo? Ta promocijski moment je seveda pomemben, ampak je hitro minljiv. Vse male založbe imamo težave z medijsko prisotnostjo, zato moram razumeti nagrado kot priložnost, da se lahko promoviramo, hkrati pa ne bom rekla, da bomo imeli zaradi nagrade kakšnega bralca več. Naše bralstvo je stalno in je pravzaprav zelo imenitno in se nas drži kljub internetu in velikanskim nakladam drugih založb. Dobro bi bilo, da bi večkrat opazili male založbe in ne bi čakali na to, da bo naslednji urednik male založbe imel neko življenjsko prelomnico.

Nagrada pomeni tudi priznanje vaši dolgoletni prizadevnosti. Kaj bi v tem opusu izpostavili kot dosežke? Bolj bi rekla priznanje moji trdoživosti. Če povem po pravici, mislim, da je med skoraj 200 knjigami, ki smo jih izdali, gotovo deset takih, ki bi jih lahko pogrešili ali bi lahko bile boljše. Hkrati pa se mi zdi dosežek, da smo le eno med vsemi knjigami izdali brez spremne besede. Na Slovenskem je namreč intelektualna rodovna skupnost grozno omejena – malo je ljudi, ki se tako spoznajo na neko področje ali avtorja, da bi lahko kompetentno napisali spremno besedo. Ko se odločamo za knjigo, že vnaprej vemo, kdo bi bil dober prevajalec, in morda sta potem le dva, ki sta sposobna napisati spremno besedo. Ta dva pa morata biti ob tem na voljo še nekaj založbam. Na koncu pa nas stiskajo še roki pri naših financerjih …

Torej mora biti v tem velika mera entuziazma? Nora mera entuziazma in intelektualne trme! Ogromno dela se sploh ne vidi, ponavadi nas male založbe omenjajo kot tiste, ki nimamo nobenega zaposlenega, svojih prostorov … Za te stvari moraš biti trpežen.