"Ne dovolim, da me bolezen obremenjuje" #intervju

Andreja Košir iz Mavčič je po poklicu frizerka, sicer pa mojstrica borilnih veščin in športna navdušenka. Mama dveh fantkov kot svoj največji športni dosežek izpostavlja naslov državne prvakinje v karateju v borbah, trenirala je tudi gimnastiko, rokomet, odbojko, japonsko borilno veščino z orožji kobudo, taekwondo, kickbox, badminton in salso.

Kar trinajstkrat je osvojila različne lepotne naslove, nastopala v reklamah in se preizkusila kot televizijska voditeljica, letos pa jo je Slovenija spoznala kot tekmovalko v resničnostnem šovu Exatlon na Planetu. V šovu je razkrila, da ima multiplo sklerozo, nato pa z močno voljo in odlično telesno pripravljenostjo dokazala, da se lahko kljub bolezni meri z najboljšimi tekmovalci.

Od vaše vrnitve iz Dominikanske republike je minilo že skoraj tri tedne. Kako zdaj gledate na to izkušnjo?

Predvsem nimam občutka, da je minilo že toliko časa. Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, še vedno vse podoživljam in ko gledam oddajo, se mi zdi, da sem še vedno tam. Nekaj preglavic mi še vedno povzročata časovna razlika in nenaden preklop letnih časov. Ko sem šla iz Slovenije, je bilo še poletje, v Dominikanski republiki je bilo vroče, zdaj po vrnitvi pa sem ves čas zmrznjena, sploh se ne morem aklimatizirati.

Občutki so še vedno povsem sveži in pravzaprav še nisem povsem preklopila v ta svet. Zdaj podoživljam in predelujem posamezne dneve ter pogovore s sotekmovalci.

Foto: Ana Kovač

Koga od sotekmovalcev bi izpostavili kot vašega največjega zaveznika?

To bi bil Marko. Že na začetku, v prvotni zasedbi ekipe sva bila najstarejša in so naju sotekmovalci kar nekako določili za voditelja. Drugi se niso želeli toliko izpostavljati pred kamerami, tudi niso bili tako iznajdljivi in ker so nama vse prepustili, sva se z Markom toliko bolj zbližala. Pogovarjala sva se recimo o tem, kako pogrešava svoje otroke, obenem pa sem vedela, da s svojim počutjem ne bom vplivala na njegovo.

Z nastopanjem pred kamero imate že kar nekaj izkušenj iz preteklosti.

Ja, kar precej. Začela sem z lepotnimi izbori, nato modnimi revijami in oglasi, sčasoma so me začeli vabiti tudi v oddaje, bila sem pri Jonasu Žnidaršiču in Borutu Veselku, na Čarli TV sem celo vodila oddajo. To sicer ni podobno izkušnji resničnostnega šova, sem pa ugotovila, da te kamere ne motijo, če si pristen, ampak le če igraš in se pretvarjaš. Jaz med Exatlonom sploh nisem imela občutka, da sem v resničnostnem šovu.

Kaj bi izpostavili kot najnapornejši del Exatlona? Tekmovanja, morda bivanje v baraki, kaj drugega?

Verjetno sem edina, ki me baraka ni prav nič motila. Morda tudi zato, ker sem med drugim inštruktorica preživetja v naravi, za mano je že kar nekaj vikendov usposabljanja in lahko spim praktično povsod. Naporno je bilo, ker sem se obenem borila z boleznijo, utrujala me je vročina, ki jo imam sicer res rada, ampak tam je bilo res vroče.

Foto: Ana Kovač

Mnogo ljudi z multiplo sklerozo opaža poslabšanje simptomov v toplem okolju z visoko vlažnostjo. Ste to v Dominikanski republiki opazili tudi vi?

Sem, še bolj pa ob povišanju adrenalina in pulza, takrat se zgodi, da ne čutim rok ali nog. V kombinaciji z vročino pa je še slabše.

Zato sem se morala večino časa nadzorovati, z dihanjem sem se umirjala in si zniževala pulz. Pred kakšnim štartom je bilo mogoče zato videti, da sem čisto flegmatična, toda to sem počela zaradi težav, povezanih z boleznijo.

Ste pred odhodom v Exatlon kdaj razmišljali, ali boste zmogli ta napor?

Ne. Nasploh ne maram razmišljati vnaprej, ampak se poskušam znajti v situaciji, v katero sem postavljena. Tako je bilo na primer, ko sem se lotila treninga preživetja v naravi. Nisem vedela, kaj me čaka, ampak sem preprosto šla.

In enako je bilo pri Exatlonu. Edino, kar me je malce skrbelo, je bilo, ali bo vse temeljilo na moči, ker tega ne bi zmogla. Tam me je nekoliko presenetila tudi razlika v letih z drugimi tekmovalci in sem se spraševala, kaj sploh delam tam. Se je pa že na prvem poligonu potrdilo, da sem na pravem mestu.

Foto: Ana Kovač

V šovu sotekmovalcem sprva niste razkrili, da imate multiplo sklerozo. Zakaj?

Ker sem se že doma s svojimi starši, predvsem mamo, ves čas borila, da ni treba toliko skrbeti zame. Naporno je ljudi ves čas prepričevati, da zmorem na primer iti sama v hribe, se ves čas zagovarjati in zagotavljati, da sem v redu.

V Exatlonu nisem hotela govoriti o bolezni, ker sem želela, da si sliko o meni ustvarijo neodvisno od nje, ne pa da me bolezen definira. Nisem hotela pomilovanja in nisem hotela, da bi moje morebitne neuspehe pripisovali bolezni, predvsem pa nisem hotela nikogar obremenjevati s tem. Hotela sem biti le Andreja Košir.

Se je odnos sotekmovalcev do vas, ko so izvedeli za bolezen, kaj spremenil?

Mislim, da ne, tega nisem opazila, res pa je, da se o tem niti nisem hotela veliko pogovarjati. Zdi se mi, da niso niti vedeli, kaj je multipla skleroza, jaz pa v tistih trenutkih tega tudi nisem hotela pojasnjevati.

Foto: Ana Kovač

Kdaj so vam postavili diagnozo multiple skleroze?

13. marca bo minilo štiri leta, letos decembra pa bo štiri leta od takrat, ko sem oslepela na eno oko. Zjutraj sem se zbudila in na levo oko nisem videla, to je bil prvi simptom, ki sem ga opazila. Najprej sem pomislila, da gre za kakšen tumor, pa so na pregledu ugotovili, da ne gre za to.

Po pregledih na očesni kliniki pa sem dobila SMS-sporočilo, da sem naročena na magnetno resonanco glave zaradi suma na multiplo sklerozo. Takrat sem nekako že vedela, da je to to, in bil je velik šok, najbolj pa me je prizadelo, da sem za to izvedela prek SMS.

Kako se z boleznijo zdaj spopadate v vsakdanjem življenju?

Predvsem se bolj zavedam sedanjosti, pomemben je danes, jutri še ni tukaj. Živim po tem načelu, pri čemer sta mi za vzgled moja otroka, onadva sta mi pokazala, da je pomembno samo tisto, kar je zdaj, in da ne gledam na svet s tesnobo in množico vprašanj.

Foto: Ana Kovač

Se pa bolezni seveda zavedam že zato, ker vidim le na eno oko. A to sem sprejela, odločila sem se, da bom živela naprej kljub bolezni, in ne dovolim, da me obremenjuje, nočem ves čas misliti na to, ampak živeti normalno.

Zdi se mi, da je pri multipli sklerozi eden najhujših vidikov stres, ki ga povzroča to, da imaš bolezen ves čas v ozadju misli. Če ti uspe urediti ta psihološki vidik, odnos do bolezni, živiš povsem drugače.

V kom najdete največjo oporo?

V otrocih in partnerju, Sandiju. Nikoli mi ni pokazal nobenega dvoma, ne dela ničesar namesto mene, ampak mi pusti, da vse delam kot prej. Za to sem mu neizmerno hvaležna. Nenazadnje me je prav on prijavil na Exatlon, ker ve, da imam rada take izzive.

Že od nekdaj ste zelo športno aktivni, ukvarjali ste se z vrsto športov. Vas je bolezen pri tem kaj ustavila?

Zdaj sem še aktivnejša kot prej, lotila sem se pa tudi izzivov, ki me jih je bilo prej strah. Bala sem se višine, pa sem zdaj začela plezati, ker nočem, da me kaj omejuje. In ko strah premagam, sem zaradi tega še močnejša. To me dvigne in napolni, tako vidim, da je vse mogoče.

Odpovedati pa sem se morala borilnim veščinam, pri njih je veliko hitrih gibov in nepredvidljivih udarcev, ki mi lahko povzročijo težave. Velikokrat grem čez sebe, nočem pa z glavo skozi zid.

Preberite še:

Planet TV Exatlonovka Andreja razmišlja o svoji knjigi #video

Trendi Plezalec, ki že šest let živi z multiplo sklerozo: Moje življenje je še boljše #video