Nazaj v preteklost

Umetnostna dela, ki so trenutno na ogled v Peterokotnem stolpu gradu, so delo Andreja Pavliča. Avtorja sicer bolje poznamo po njegovih opusih, ki jih naslavlja "Naprej v preteklost", kjer v slikovnih okvirjih nastopajo osamele modelirane figure na sivih in svetlih ozadjih. Le-te so v razstavi Nazaj v preteklost zamenjale upodobitve okostenelega minotavra. Opusom ni skupen le središčni lik in del naslova, skupna je tudi tematika, ki je intimna in skrajno eksistencialistična, in z arhetipskimi predznaki gledalca kar posrkajo vase.

Ciklično prehajanje med prej in potem Njegova preteklost ima odseve v sedanjosti in s tem tudi v prihodnosti. S strogimi in natančnimi posegi slikarsko platno členi in dopolnjuje do objekta, v katerega suvereno vključuje center – figuro. Gledalec tako stoji pred sliko in pred polno plastično upodobitvijo, kateri je avtor s slikarskimi tehnikami pripravil okvir, točneje kuliso, s katero poudarja sam realen prostor, z vsebino v njem pa delom dodaja predznak arhaičnega in preteklega. V delih, ki so narejeni v zemeljskih barvnih tonih se zdi, kot bi se zazrli v slikarije jamskega umetnika, ki je na tleh našel živalsko okostje in ga uporabil pri svojem umetnostnem delu. Andrej Pavlič opozarja in poglablja likovni svet, prvič s formalnimi likovnimi zakonitostmi in predvsem z vsebinskimi pristopi.

Pol človek pol bik Mističnost v samem ambientu ustvarja še glasba, ki je meditativna in sama likovna dela nadgrajuje in jim dodaja nove interpretativne možnosti. Minotavri so majhni, modelirani iz tanke žice, krhki, sam skelet pa je nadgrajen z modelirnim materialom in spominja na postavo človeške figure. V krhkih in razpadajočih figurah je očitno prisotna minljivost, ki je del preteklosti, del sedanjosti in je tudi v prihodnosti ne bomo mogli zanikati. Figuralno upodobitev obkroža slikovna podlaga, ki je nosilec objektov in hkrati vsebina zase.

Agresivnost, ki jo izžareva pol človek in pol bik je aktualizacija grške umetnostne pripovedi, ki jo je avtor ponovno upodobil v umetnostnem interpretiranju sedanjega časa in sveta. Tako kot se pri mitološkemu bitju preigravata živalskost in človeškost, se tudi v sedanjem subjektu mnogokrat lahko vprašamo, ali je pri njem v ospredju živalski ali človeški razum.