"Najboljše igrače so najbolj preproste"

Kako se obdarovanje otrok razlikuje od obdarovanja odraslih? Z obdarovanjem otrok še bolj poudarimo namen obdarovanja kot pri odraslih: obdaruješ nekoga, ki ga imaš rad in ki mu želiš to pokazati s tem, da mu daš darilo. Seveda v materialnem svetu, v katerem živimo, vsak najprej pomisli na nekaj materialnega s kapitalističnim prizvokom, ki narekuje miselnost, da bolj kot je darilo drago, rajši imamo nekoga. Močno zgrešeno! Darilo za otroka izraža, da ga imamo radi in da radi preživljamo čas z njim, zato ni nobene potrebe, da bi bilo zelo drago, razen ob izjemnih priložnostih. Otroku lahko podarimo skupinsko fotografijo, ob kateri bo vsakič imel lep občutek, ko jo bo pogledal, in se spomnil na ljudi, ki ga imajo radi. Ali pa na primer nalivno pero, rokavičke, nekaj, s čimer mu pustimo tudi del sebe. Otroci bi radi, da jih imamo radi, in to jim pokažemo tudi tako, da smo z njimi. Bleščeča moderna igračka iz trgovine, s katero je potem sam v sobi, ne doseže svojega namena oziroma namena obdarovanja.

Pa vendar se ravno igrač podari največ ... Saj so lahko igrače zelo fine, ampak potem se z njimi še igrajmo. Otroci so daril veseli, naredijo jih pomembne, radi imajo pozornost, vendar je razlika med tem, ali jim daš avtocesto in sto avtomobilčkov ali pa če jim daš en avtomobilček in se jim pridružiš pri igri. Menim, da je zadnje otroku bolj všeč, ker sta potem mami in oči zraven, ker se tako gradijo odnos, stik, sodelovanje ... Izrek, da je otrokovo glavno opravilo igra, v tem primeru drži, saj ravno skozi igro otroku namenjamo pozornost, preverjamo, kako vidijo svet okoli sebe, ga usmerjamo, da bo zrasel v samostojnega človeka, ki se bo znal sam spopadati z življenjem. Otrok se z igro uči o svetu, ampak ne vedno sam, tudi starši morajo biti prisotni, da imajo stvari svoj rep in glavo. Darilo, ki otroka potisne od tebe, je slabo darilo.

Kaj pa menite o vsej gromozanski količini daril, ki jih dobijo nekateri otroci? To je tako individualno. Zame preveč daril razvodeni namen obdarovanja, zato izviram iz primarnih vrednot, ki jih poskušam podariti, to so pozornost, čas, ljubezen. Pravzaprav se mi zdi najbolj neprimerno darilo tisto, s katerim hoče nekdo nadomestiti svojo naklonjenost z darilom, namesto da bi si vzel čas za nekoga – čas pa je vedno bolj pomembno darilo.

Kako se torej upreti komercialni noti praznikov? Da ne bo pomote, meni se zdi ta čas v letu enkraten. To je priložnost, da se vsi malo bolj sprostimo, smo veseli, malo poračunamo za nazaj, se obdarujemo, smo skupaj z družino. To se mi ne zdi lažno. Lažno bi se mi zdelo, če bi se prilagodili podobi Coca-Coline reklame. Ampak tega nam ni treba storiti, treba pa je znati v sebi poiskati otroka, ki se gre kepat, se igra, speče piškote s "pravimi" otroki. Saj ni treba, da so piškoti lepi, pomembno je, da smo skupaj. Otroci si ne bodo zapomnili, kako lepi so bili piškoti, ampak kako so se smejali, ko so jih delali. Česa pa se sami spomnimo, če ne tega, kako lepo nam je bilo takrat, kako je dišalo po potici in kako smo bili lahko dolgo pokonci. To je nekaj posebnega, ne pa ogromno igrač. Tega otroci skoraj ne pričakujejo več, ker jih starši ne naučijo frustracijske tolerance. Zaželijo si igračo in jo takoj dobijo, namesto da bi jih na primer starši spodbujali, naj počakajo, naj pišejo dedku Mrazu ... Prijetno in koristno je graditi to napetost, to vznemirjenje in pričakovanje.

Kakšna darila naj bi torej poklanjali otrokom? Poleg časa, ki ga lahko preživimo z njimi skupaj ob igri, bi rekla, da tudi vsakdanje stvari niso slaba darila, na primer nova zobna ščetka, s katero otroka navajamo na zobno higieno, pa lep lonček. Seveda je zelo odvisno od posameznika, sama pa se upiram zelo dragim darilom, tudi če gre za legokocke, ki bi jih tudi sama imela (smeh), oziroma sem pripravljena dati več denarja za uporabno darilo, kot so poganjavček, nova jakna, čevlji ... Največ zadržkov imam do barvne plastike, ki se po nekaj dneh samo še potika naokoli, kot tudi ne maram realističnih igrač, kot so kuhinje za otroke, hišice, dojenčki, ki jokajo in rečejo mama. Mislim, da je dobro, da pri darilu ostane nekaj nedorečenega, kar potem spodbuja domišljijo.

Na koncu pa pristanemo pri tem, da se otroci pri vseh igračah igrajo s prazno škatlo za pralni prašek in podobnim. Prav imate, otrok ne potrebuje veliko. Če mu bomo narisali krogec za štedilnik na karton, bo to takoj sprejel kot kuhinjo, sploh če bomo še malo sedeli zraven in se igrali z njim. Po nekaj letih izkušenj pa sem ugotovila tudi, da so najboljše igrače na svetu najbolj preproste: vrv, kamen, palica, blato, škatla in pa žoga! Doma imam dva fanta in brez žoge ne bi preživela. Mislim, da bi zamenjala celo sobo igrač za dve žogi.

Kakšno mnenje imate o poklanjanju denarja? Če je umeščen v pravi kontekst, se mi ne zdi nič narobe. Prav je, da otroka naučimo odnosa do denarja, da mu pokažemo, da je mogoče varčevati za nekaj, kar si želiš, prav je pa tudi, da mu kdaj pustimo, da zapravi tistih 20 evrov za neumnosti, ker se bo le tako naučil, za kaj se splača zapravljati, kako je smiselno kupovati in zakaj ne. Tako se otrok uči tudi odgovornosti.

Ni malo ljudi, ki si ne morejo privoščiti božičnega zapravljanja za otroke, kar je zelo boleče. Kot sem že poudarila, cena darila ni enaka količini naklonjenosti! Če se združi več družinskih članov in vsak prispeva nekaj, lahko podarijo eno skupno darilo, odvisno tudi, kakšna navade imajo v družini. Tisti, ki nimajo ali ki si ne želijo, da postanejo materialne stvari način izražanja naklonjenosti, pa si spet lahko podarijo čas, izdelajo iz kartonaste škatle avto, napišejo lepo pismo ... Meni je, na primer, všeč ideja o bonu – podariš bon z napisom "Danes sem tvoj", kar pomeni, da boš ves dan na voljo za igro, sankanje, drsanje ..., kar si pač otrok zaželi. On odloča. Na bonu lahko piše karkoli, samo obljubo je treba držati.

Kaj pa je s temi dragimi darili, ki so tako moderna, kot so pametni telefoni, tablični računalniki, igralne konzole ... Takšnih daril naj ne bi dobivali majhni otroci, ampak mladostniki. S takšnimi darili pride tudi odgovornost, a ne dosežena s grožnjo. Lep primer se je pojavil na spletu, ko je neka mama dala sinu pametni telefon, ampak je zraven priložila "Pogodbo o pogojih uporabe telefona", kjer je jasno povedala, kako, zakaj in pod kakšnimi pogoji ga lahko uporablja, tudi to, kaj se pričakuje od njega. To so zelo jasno določene meje, sicer pa mislim, da ni potrebe, da bi otroci imeli svoj računalnik do 12. leta, saj lahko uporabljajo starševega, če ga potrebujejo. Dokler pa je to le še ena igrača, je jaz ne bi podarila.

Kakorkoli obrneva, prideva do tega, da je največ, kar lahko otroku daš, ravno pozornost. Točno, v kombinaciji s časom, naklonjenostjo, iskrenostjo in pogovorom. Živimo skoraj drug mimo drugega in če pogledam, kako je videti moj povprečni delovni teden, je to eno samo hitenje, treba je marsikaj potrpeti, ni veliko časa za pogovor. Zato pa imamo konce tedna in praznike, da nadomestimo ta primanjkljaj stikov. Prazniki to še posebej omogočajo. Če nimaš družine, s katero se razumeš, greš med prijatelje, kjer lahko nahraniš to potrebo po stikih, ampak otroci se načeloma hranijo pri družini, če imajo srečo, seveda.

Mislite, da bi nam lahko uspelo preživeti praznike brez daril? Bodimo iskreni, lepo je dobiti darilo, darilo s simboliko, kakovostno darilo, če hočete. Začutiti pozornost, naklonjenost. Biti neobdarovan, medtem ko vsi okrog tebe dobivajo darila, ni lahko, še posebej pa ne za otroka, ki se bo verjetno počutil drugačnega, verjetno bo žalosten, osamljen v svojem položaju. V naši družbi je sprejemljivo dobiti darilo, so pa družine in ljudje, ki zagotovo brez težav preživijo tudi brez daril, obdarovanje je pač odvisno od vsakega posebej.