Na modo ne gledam kot na atrakcijo!

Sašo Radovič je v modno dogajanje profesionalno vpleten in zato ne mara površnosti ter verjame v nenehno izpopolnjevanje. "Mlatenje prazne slame ni moj način. Morda tudi zato, ker na modo ne gledam kot na atrakcijo, pač pa na vizualno izpoved, ki je na ravni umetniške, z močnim poslovnim izhodiščem." Za njim so številni projekti, ki odsevajo to, da je na modnem področju pravi mojster in strokovnjak, ki za razliko od mnogih ve, kako se stvarem streže in kako se dela prave modne projekte, kot so dogodki, modne revije in modni editoriali. Lansko leto nas je kot sodnik v Supermodelu Slovenije navdušil, saj je svoja mnenja podajal odkrito in brez dlake na jeziku. Svojemu stilu je ostal strogo zvest tudi v našem intervjuju. Kako ste padli v slovenski modni svet? Na začetku kot maneken, potem kot modni urednik, kreativni vodja ... Pot se mi je zdela logična: zadeva me je zanimala tudi kreativno, z vidika vodenja in režije modnih dogodkov, kjer sem odkril svojo organizacijsko žilico. Več kot desetletje sem bil kreativni vodja pri Modni (Jani) in pozneje pri dizajnersko in vsebinsko dovršenem mesečniku D, ki je izhajal poleg Sobotne priloge v časniku Delo, danes pa sem del spletnega projekta, imenovanega Projekt 27.

Kako sicer gledate na slovenski modni svet? Kritično. Pa ne zato, ker je to Slovenija, ker vemo, da v modnem smislu lahko pomeni tudi marsikaj grenkega. Moda je, kot vsa druga kreativna področja, posel, ki zahteva nenehno obnavljanje in napredovanje. Menim, da se v Sloveniji modni svet še ni dodobra razvil, saj veliko za to ključnih akterjev manjka. Plus je vsekakor širok nabor kreativnih ustvarjalcev, minus pa slaba pripravljenost na odprto sodelovanje in preveč površinski način dela.

Pravite, da slovenski modni kritiki nimajo dovolj ostrine. Menite, da bi ta ostrina pripomogla tudi pri boljšem delu slovenskih modnih oblikovalcev? Da, vsekakor. V našem prostoru kronično primanjkuje samokritičnosti. S tem ne mislim le na modne kritike, ki jih je v vsakem primeru premalo, vsaj takih pravih. Vsak ustvarjalec se na določeni točki vpraša, kam gre njegova pot, in če si ob tem ne prizna, da je njegovo delo treba izboljšati, potem ta človek ne more napredovati. Ustvarjalna kriza in negotovost sta pojma z negativnim prizvokom, a v resnici nujna faktorja, ki pripomoreta k boljšemu ustvarjanju. Slovenski modni oblikovalci so prehitro zadovoljni, premalo raziskujejo in zato ne vedo, da je bilo marsikaj že ustvarjenega. Glede kritikov pa je tako, da jih veliko nima dovolj poguma iskreno zapisati mnenja o kolekcijah ali projektih, saj delujejo na osebni ravni. A tu ne moremo iskati simpatične naklonjenosti. Če znaš stvar strokovno utemeljiti, ti bo vsakdo, ki si želi napredovati, hvaležen, ne glede na ostrino.

Kaj pa modni blogerji? Imajo ti dovolj ostrine ali znanja, da podajajo dobro kritiko? Nekaj modnih blogov je zelo priročnih, če lahko tako rečem, saj zelo hitro sprožajo informacije, tudi prek Twitterja. Prebrati vest, da so aretirali Johna Galliana deset minut po dogodku, je vsekakor prava informacija. Menim pa, da se veliko blogerjev ustavlja na površnih zapisih. Lepo je videti blog z bogato vizualno vsebino in zanimivimi fotografijami iz zaodrja. A brez podatkov o navdihu, referenc, ki jih je uporabil oblikovalec, njihove analize in opisa kolekcij s strokovnim znanjem, denimo, ostanemo osiromašeni informacij, ki bi zapis bistveno obogatile. Le na tak način namreč lahko avtor pridobi status nekoga z mnenjem, ki šteje.

Koga v modi v slovenskem prostoru občudujete? Kreativce, teh je kar nekaj, ustvarja se nova modna scena – spremljam, kaj počnejo študentje, nadarjeni 'Young Squotovci', na tem področju me zanimajo tudi fotografi, ki so na poti uveljavljanja, v zadnjem času tudi video, nastajajo prave visoko estetizirane, povedne zgodbe. Fascinirajo me ljudje, ki modo 'obvladajo' do zadnje podrobnosti, ki jo imajo tako rekoč 'v krvi'.

Kaj vas trenutno najbolj zaposluje? Projekt 27. 'Online'. Pa 27 Magazin, za zdaj smo pri prvi slovensko-angleški izdaji, poimenovani Po(vesti) oziroma S(poke)n, ki je brezplačno na voljo na Android marketu. Konceptualno je zamišljeno tako, da se bodo tematike spreminjale. Angažirano spremljamo 'lifestyle' tematike: modo, kulturo, dizajn, glasbo, zanimajo nas ljudje, ki imajo kaj povedati, sodelujemo z odličnimi pisci. Projekt 27 je pravzaprav filozofija tiskanega medija s poglobljenimi vsebinami, instantnost in prepisovanje prepuščamo drugim.

Smo Slovenci "v trendu"? Če upoštevamo Laro Bohinc, Špelo Lenarčič, Natašo Čagalj, Valerijo Kelavo, Emila Rebeka, njihovo ustvarjalnost, kreativnost, prezenco, profesionalnost, lahko rečem, da smo.

Nekje ste izjavili, da Slovenija potrebuje teden mode. Ga je minuli teden tudi dobila? Vsaka država, ki premore modne oblikovalce, ki premore svoje lastne modne blagovne znamke, potrebuje teden mode. Dobili smo ga, imeli smo ga tudi že in verjetno ga bomo imeli še, kakorkoli se že imenuje. Zanimanje ljudi je veliko, pomembno pa je, da bodo zanimanje podpirali kupci in država, torej da bo postal uspešen poslovni model. Sam sem se v osemdesetih na Gospodarskem razstavišču in v Festivalni dvorani udeleževal modnih revij v okviru sejmov, socialistične različice Fashion Weeka. Tekstilna industrija je določen čas v naši nekdanji državi cvetela, le da so dostikrat dizajnerske ekipe ostale anonimne.

Kako sicer komentirate to, da so teden mode predstavili kot prvi teden mode pri nas? Vsak organizator si lahko popolnoma suvereno vzame pravico, da 'brand', ki ga ustvarja, postavi na piedestal … Leta 2008 smo po dolgem, dolgem premoru naredili BMWArt &Fashion Week, z razstavami, tudi fotografij – resda je bil to mednarodni projekt, sodelovali so JPGaultier, Basso&Brooke, Margiela, hrvaški modni oblikovalci, mladi talenti … Podelili smo tudi priznanja, od mladih talentov do 'style awards'.

Govorilo se je, da tudi vi in vaša ekipa pripravljate teden mode ... Ne le da se je govorilo, celo uradno smo ga najavili, a ga po skupnem dogovoru prestavili za nedoločen čas. Zadeva je na način, ki smo si ga zamislili, tako organizacijsko kot finančno kompleksna, da situacija in časi, v katere je pahnjena tudi naša država, preprosto ne dopušča izpeljave.

So bili povabljeni pravi ljudje, tako tisti, ki so pripravili modne kolekcije, kot tudi tisti, ki so jih občudovali? O ljudeh, ki so sedeli v dvorani, ali izboru oblikovalcev ne morem soditi, ker je to stvar organizatorja. Moj izbor bi bil drugačen. Glede prve vrste: pri naših projektih so se zanje 'pulili' predvsem tisti, ki niso bili niti povabljeni, pa so nekako prišli do vabil. Nastavljači.

Prišla je tudi naša najboljša manekenka Valerija Kelava, torej so morali narediti nekaj prav? Lepo, da je prišla in počastila modni dogodek. Valerija je sicer od svojega 14. leta sodelovala v naši ekipi, tako na snemanjih kot na modnih revijah. Tudi na Art&Fashion Weeku je hodila po pisti. Svoj potencial je znala izkoristiti v tujini, hvala bogu.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Štiriindvajsetega in 25. novembra pripravljamo dogodek, ki smo ga poimenovali Sens(n)ation. Imamo občutek torej za kreativnost, ustvarjanje, dizajn, modo, fotografijo, video … S HTC smo v Galerijo Jakopič, kjer bosta razstava in spremljevalno dogajanje, povabili izbrane sodelujoče, že uveljavljene modne oblikovalce, 'Young Squat', fotografe in videoustvarjalce. Modna poslastica pa bodo zagotovo historični kosi Maison Martin Margiela. Razstava bo odprta za javnost, sprejem pa bo zaprtega tipa.

Za prihodnje leto pa potekajo dogovori za večdnevni dogodek v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru. O tem pa več kdaj drugič.