SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Muzikal Shrek: pravljica na odru londonskega West Enda

2

termometer

Obilna postava, krompirjast nos, pleša, ki jo krasita dva štrleča ušesna izrastka, smrad, ki veje iz vsake pore telesa, in ogromno, ljubeznivo in ljubeče srce.

Le kdo ne pozna Shreka, zelenokožnega grdobca, ki si ga je zamislil William Steig, leta 2001 pa ga je pod okriljem studia Dreamworks Animation SKG na velika platna prenesel režiser Andrew Adamson. Karakterno dodelan in vizualno fantastičen računalniški animirani celovečerec je doživel izjemen finančni in kritiški uspeh in leto pozneje na oskarjih pometel s konkurenco in osvojil "zlatega dečka" v kategoriji najboljši animirani film.

Decembra 2008 premierno v New Yorku Uspeh filma je bil tako velik, da so mu sledila še tri nadaljevanja, zagotovo največje presenečenje pa je bilo, ko sta leta 2002 režiser Jason Moore ter scenarist in pisec besedil za pesmi David Lindsay-Abaire naznanila, da bo Shrek v obliki muzikala zaživel tudi v gledališču. Leta 2004 se jima je pridružila še Jeanine Tesori, ki je prispevala glasbo. Decembra 2008 je Shrek premierno navdušil broadwaysko občinstvo v New Yorku, od maja letos pa se lahko dogodivščinam grdobca, Osla, princese Fione, lorda Farquaada in številnih pravljičnih bitij na odru londonskega gledališča Theatre Royal Drury Lane nasmeji tudi plesa in pesmi željno evropsko občinstvo.

Muzikal sem si ogledal tudi sam in lahko trdim, da je predstava resnično "shrektakularna", kot jo je nazorno orisal kritik britanskega časopisa Sunday Telegraph.

Svet filmske umetnosti dopušča in omogoča nemogoče. To še posebno velja za svet animacije. Človeška domišljija je brezmejna in s pomočjo današnje računalniške tehnologije lahko nemoteno živi in diha v dvo- ali tridimenzionalni obliki na velikih platnih kinematografov ali malih ekranih naših domov.

Pravljični subjekti v okolju epskih razsežnosti In tega so se več kot zavedali ustvarjalci animiranega Shreka ter nam postregli z nadvse barvito paleto pravljičnih subjektov, umeščenih v fantazijsko okolje epskih razsežnosti. Kako pa je to videti v gledališču, se morda sprašujete? Dih jemajoče. Ustvarjalci muzikala so risanko dobesedno prenesli na odrske deske in unikatno zgodbo o prijateljstvu in samospoštovanju podkrepili z izjemno glasbo in "catchy" pesmimi.

Vsak pomemben westendovski projekt je monumentalen finančni zalogaj, ki se skorajda vedno obrestuje. Več milijonov britanskih zelencev je šlo tudi v produkcijo te predstave, ki je prava paša za oči, saj je scenografija nekaj, česar človek ne vidi vsakokrat, ko obišče gledališče. Vsaka pomembna scena iz risanke: grdobčevo močvirje, z lavo in oblaki obkrožen stolp, ki ga čuva zmaj in v katerega je ujeta princesa, dvorec kratkonožnega lorda Farquaada, koliba v pravljičnem gozdu …, vse je tu, mojstrsko izdelano s poudarki na natančnih detajlih, v živo pred nami. Da o maski, kompleksnih kostumih in efektih sploh ne izgubljam besed.

Igralska zasedba je izjemna. Nigel Lindsay, ujet v težak kostum in skrit pod plastmi lateksa in zelene barve, je kot nosilna vloga izjemno prepričljiv, zoprn, ko mora biti, in dobrosrčen, ko to zahtevajo trenutki v hudomušno spisanem scenariju. Njegova kemija z Alice Fearn, ki je tankočutno in udarno upodobila trmasto princeso Fiono, je pristna in dovršeno izvedena. Scene-stealer, kot v gledališkem žargonu pravijo tistemu, ki v predstavi dominira, je bil Nigel Harman v vlogi zoprnega in strahopetnega lorda Farquaada. Njegov izjemen čut za komiko je bil neprekosljiv in obrazna mimika fenomenalna. Pa še to, vso predstavo je moral – revež – odigrati na kolenih, saj je le tako lahko prepričljivo zaigral meter dvajset visokega neprijetnega vladarja dežele Nekje daleč, daleč (Far Far Away).

Najmanj navdušujoče, celo nekoliko dolgočasno, pa je v vlogi Osla nastopil Richard Blackwood. Vloga, ki jo je tako mojstrsko v risani različici zai(iii-aaaa)gral hollywoodski komik Eddie Murphy, dejansko omogoča izjemen razpon duhovitosti in smešnosti, a žal Blackwoodu to na odru ni uspelo. Tudi glasovno je bil izjemno šibak. Vsi ostali so svoje komade, ali solo ali v duetu, odpeli tako, kot se za West End tudi spodobi, močno in mogočno. Tudi v tem pogledu moram izpostaviti Harmana, ki je delo opravil več kot odlično.

Dve uri in pol dolga odrska ekstravaganca Kakorkoli že, dve uri in pol dolga odrska ekstravaganca ponudi točno to, kar od take predstave človek tudi pričakuje: smeh, obilo zabave in tisto otroško magijo in naivnost, ki odraslim v življenju še prevečkrat primanjkuje. Shrek the Musical ni najboljši, a je zagotovo ena zabavnejših, barvitih in res pravljičnih kreacij na londonskem West Endu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin