Ko živali zategujejo pas

Na četrtkovi premieri v Lutkovnem gledališču Ljubljana so prevladovali odrasli. Živalska farma, ki so jo tokrat uprizorili s pomočjo belih silikonskih lutk, je namenjena nekoliko starejšim otrokom, a kot vztraja režiser Vito Taufer, je kot "pravljica" lahko namenjena tudi mlajšim. Pravzaprav smo se na premierni uprizoritvi večkrat spomnili na sodobne celovečerne risanke v kinih, ki poleg zabave za najmlajše skrivajo kar nekaj šal, ki jih razumejo samo starejši.

Besedilo Andreja Rozmana - Roze je v tem pogledu prav takšno. Poleg izjemno simpatične priredbe besedila in pesmic je v predstavi skritih kar nekaj izjav, ki so jih v slovenskem prostoru izrekli ugledni politiki. Od tistega slavnega "Nocoj so dovoljene sanje …" do bolj splošnih pozivov k zategovanju pasu in žrtvovanju v skupno dobro, da krokarja, ki trpljenje na farmi upravičuje z idejo Sladkorne gore, kamor pridemo po smrti, sam pa seveda prav nič ne trpi, niti ne omenjamo. Prav te izjave so premierno občinstvo večkrat nasmejale, v precej dobro voljo pa jih je spravila tudi uporniška pesem živali, ki je spominjala na Bandiero Roso.

Čeprav je Orwellovo besedilo, kot v gledališkem listu zapiše Luka Omladič, vsaj na manifestni ravni protest proti Stalinovi Sovjetski zvezi, pa gre, kot sklene, za prorevolucionarno besedilo. Do na novo enakopravnih živali, kjer so prasci na dveh nogah nekoliko bolj enakopravni od preostalih, imamo danes morda še toliko večje sočutje. Kot ugotavlja avtor priredbe Andrej Rozman - Roza, je Živalska farma morda danes, po osamosvojitvi, celo nekoliko bolj aktualna, kot je bila v času nastanka, torej po drugi svetovni vojni.

Če sklicevanje na Sovjetsko zvezo in iskanje paralel med Napoleonom in Kepco ter Stalinom in Trockim izpustimo, besedilo danes še vedno stoji in je prav zato lahko zgovorno za široko občinstvo, tudi mlajše, ki Živalske farme nikoli niso brali v enakem kontekstu kot starejši. Bele lutke in izjemni lutkarji, za katere bi prisegli, da se jih za odrom skriva vsaj še enkrat toliko, kot jih je v resnici, pripovedujejo zgodbo o družbi, v kateri živimo, poznavanje in razumevanje preteklih in polpreteklih sistemov pa ne igra več bistvene vloge pri razumevanju besedila. Uporniki, ki sčasoma prevzamejo vedenje in metode svojih zatiralcev, pač niso časovno in krajevno specifični.

Glasbo za predstavo je prispeval Mitja Vrhovnik Smrekar, simpatične lutke in preostala likovna podoba so delo Barbare Stupica, za odrom pa so garali Brane Vižintin, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Polonca Kores, Nina Skrbinšek, Urška Hlebec, Stane Tomazin kot gost, Jure Lajovic in Alojz Milošič.