Jure Henigman: V Sloveniji nam manjka legitimne kritike

Na Berlinalu ste se znašli v elitni deseterici nadarjenih mladih igralcev, t. i. Shooting Stars, od katerih (kar) trije igrajo v filmih, ki so se potegovali za nominacijo oz. bili celo nominirani za oskarja za najboljši tuji film – Kraljeva afera, Lore, Purge. Ali ste med berlinskim druženjem primerjali medsebojne izkušnje, filmske priložnosti, funkcioniranje filmske sfere v posameznih državah?

V bistvu se o tem nismo veliko pogovarjali, čeprav se zdaj sprašujem, zakaj ne. Vsak od nas je sicer prepričan, da snema malo, ampak v primerjavi s slovenskimi igralci je to še vedno veliko. Zanimivo je, da sem bil kot igralec med vsemi še najbolj izkušen – glede na to, da veliko delam v gledališču –, vendar me ne razumite narobe, gre za izredno nadarjene in posebne ljudi. Razlika je tudi v tem, da imajo njihovi filmi bistveno več gledalcev kot naši. Za primerjavo: film, ki ga je posnela nemška nominiranka (Saskia Rosendahl, op. a.), je videlo 5 milijonov ljudi ali več, mojega zgolj 15 tisoč, in v tem je ključna razlika.

Uvrstitev med zvezde v vzponu prinaša individualne pogovore z mednarodnimi direktorji kastinga in fotografiranja, delavnice in novinarske konference na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu. So bili ti trije dnevi to, kar ste pričakovali, česar ste si želeli?

Že vnaprej so mi posredovali urnik aktivnosti za tri dni, ki smo jih preživeli v Berlinu, nisem pa točno vedel, kako bo vse skupaj videti. Prvi dan smo se skupaj s člani žirije udeležili spoznavnega srečanja in neformalne večerje, naslednji dan pa nas je čakal zajtrk z agenti, ki je spominjal na "speed dating". Vsak od igralcev je sedel za svojo mizo z zaporedno številko, medtem ko so se agenti za kasting menjavali pri mizah. Zadržali so se različno dolgo, od minute do pet minut. Debate so tekle o vsem mogočem, trudil sem se biti sproščen, bistvena pa je izmenjava kontaktov.

V smislu izmenjave vizitk?

Ja, to je čisti biznis, ampak res v zelo sproščenem slogu. Vidi se, da so to ljudje z bogatimi izkušnjami, in mislim, da sem se kar dobro vklopil.

Ste imeli občutek, da so vedeli, kdo ste, da so seznanjeni z vašim delom?

Razen danskega filma Kraljeva afera, ki je bil nominiran na oskarja, agenti niso videli nobenega filma. Mojega zagotovo ne, zato je bilo še toliko težje narediti vtis, ampak s tem se nisem obremenjeval. Sledilo je fotografiranje v stilu American Next Top Model (smeh), novinarska konferenca, intervjuji za televizijo in tisk. Poleg romunske kolegice (Ada Condeescu, op. a.) sem bil edini brez agenta. Švicarka (Carla Juri, op. a.), ki obvlada štiri jezike, ima na primer štiri agente, po enega za vsako govorno področje.

Ste s katerim od agentov ostali v stiku?

Na Berlinalu smo imeli več stika z agenti za kasting, ki iščejo igralce za določen film, o nadaljnjih korakih pa se dogovarjajo s tvojim agentom. Če dobiš projekt, agenti menda pridejo sami od sebe. Čeprav sem imel dober občutek, nisem točno vedel, kako mi je šlo, me je pa zadnji dan veliko ljudi pocukalo za rokav, češ da so si me zapomnili in da me bodo kontaktirali.

V enem od intervjujev ste dejali, da vas mika tujina, celo vsako leto bolj. "Ne bi se šel izobraževat, rad bi delal," ste izjavili. Koliko ste ta trenutek pripravljeni tvegati? V Sloveniji imate konec koncev redno službo in družino.

Po naravi sem bolj ziheraš. Ne bi se kar na slepo zaletel in v Sloveniji pustil vsega, kar imam. Ne, to me sploh ne zanima. Bi pa bil v primeru prave priložnosti in pod pogojem, da bi tukaj vse ostalo tako, kot je, pripravljen potipati teren. Bomo videli, za zdaj se s tem ne obremenjujem.

Pa menite, da lahko Slovenec v tujini dobi tudi kaj drugega kot le vlogo stereotipnega Balkanca?

Mislim, da lahko, da živimo v obdobju, ko je vse tako ali tako "multikulti". Seveda pa je pogoj primeren scenarij. Ni treba, da igraš ravno Balkanca. Če vzamemo za primer Nemčijo: tam živi in dela veliko tujcev in precej filmov se vrti ravno okrog teh likov. Tako kot se brišejo vse meje, se brišejo tudi te. Mislim, da so odprte vse opcije.

Igrate tudi v filmu Dvojina, ki je po Izletu, zaradi katerega so vas spoznali tudi tisti, ki v gledališče ne zahajajo, drugi celovečerec režiserja Nejca Gazvode. V kakšni fazi je film zdaj in kakšna je bila razlika med snemanjem Izleta in Dvojine v smislu izkušenj, finančne podpore in kakšna glede pričakovanj javnosti?

Film je trenutno v fazi postprodukcije. Zame je bila razlika ogromna, tudi zato, ker sem bil v Dvojini prisoten bolj kot opazovalec. Imel sem le šest snemalnih dni. Scenarij mi je bil takoj blazno všeč, dialogi in odnosi med glavnima junakinjama so izpiljeni do potankosti.

Kakšna je vaša vloga?

Igram fanta slovenskega dekleta (Nine Rakovec), o sami vsebini pa ne bi želel govoriti. Luštna vloga, zanima me, kako bo vse skupaj izpadlo.

Film Izlet je bil posnet z digitalnim fotoaparatom in minimalnim finančnim vložkom, Dvojina je slovensko-hrvaško-danska koprodukcija, sredstva je primaknil tudi Slovenski filmski center. Ali finančna podpora kakorkoli vpliva na potek snemanja in delo režiserja? Se to čuti med delom?

Najbrž je, Nejc je vse skupaj zastavil bolj ambiciozno, vendar je pri tem treba vedeti, da gre še vedno za zelo "low, low budget". Dve igralki in minimalno število drugih likov. Koncept je podoben Izletu, denar pa bo namenjen temu, da bo film dobro videti.

Ali že obstaja načrt, kje ga boste premierno prikazali? Izlet je "štartal" na Sarajevskem filmskem festivalu.

Vem, da je najljubši festival Nejca Gazvode festival v Cannesu. Zmeraj štartaš na najvišje, kar se da. Držim pesti. Bo pa to še v tem letu.

Igrali ste tudi v celovečernem prvencu Martina Turka Nahrani me z besedami. Kako ste bili zadovoljni s končnim izdelkom?

Zelo težko sem se gledal, pa ne vem, zakaj.

V kakšnem smislu?

Na živce sem si šel, predstavljal sem si drugače, ampak to je moje subjektivno mnenje. Tudi v Izletu sem se težko gledal, zdelo se mi je, da sem bil v vlogi vojaka čisto premehak. Težko komentiram.

Pred dvema tednoma ste imeli na odru MGL-ja v enem samem koncu tedna kar dve premieri, v petek Komedijo z ženskami in v nedeljo še Črna žival žalost. Kaj ste lahko razbrali iz aplavza, kakšna prihodnost se jima obeta?

Za Komedijo z ženskami je bila to že 19. ponovitev, kar igralca na nek način razbremeni premierskega pritiska. Po drugi strani gre že za utečeno predstavo, ki ji je na premieri morda manjkala kakšna iskrica, nervoza, ki bi malce dvignila temperaturo. Zanimivo je opazovati reakcijo občinstva. Včasih je povsem sproščeno in se gledalci kar ne morejo nehati režati, drugič je vse bolj na silo. Premiera je bila nekaj vmes.

Pa nedeljska premiera Črna žival žalost?

Pozitivni odziv nas je zelo presenetil. Predstava je namreč zelo specifična in nismo vedeli, kako bo sprejeta.

Je mogoče odziv razbrati že med samo predstavo?

Če imam čisto vest, če sem zadovoljen s projektom in če smo trdo delali, mi je vseeno, kako je sprejeta. Lahko je nekomu zelo všeč, drugemu pa prav nasprotno. Najbolj grozno je, če predstava zgori v povprečju in se je nihče ne spomni. Predstava Črna žival žalost je radikalna, na gledalca naredi močan vtis, ga celega razdraži, kar je čutiti tudi na poklonu. Nekateri skandirajo, občasno kdo odide že med predstavo in to se mi zdi super.

Kako veliko pozornost posvečate kritikam? Jutro po premieri nestrpno listate časopise in iščete recenzije predstave?

V Sloveniji nam manjka neke legitimne kritike, zato tega niti ne počnem. Sem pa običajno precej razočaran, ker gre pri kritikah bolj za opis vsebine, ki jo že poznam in me po tej poti ne zanima. Občasno sicer zasledim kakšno zanimivo kritiko, ampak to je bolj redkost. Mislim, da so preveč pogosto nabite z neko teorijo, kaj bi morali biti in kaj ni, in da premalo prostora namenijo občutku in doživljanju.