Janez Hočevar Rifle: Raje po slovensko klamfam

Janez Hočevar - Rifle je igralec, ki je svoj vzdevek dobil po kavbojkah, ki jih je nosil prvi v Sloveniji. Letos je bil nagrajen z viktorjem za življenjsko delo, ki ga je vedno bolj vesel. Igralec ima doma že žaro in zakupljeno parcelo na pokopališču, ki ju je dobil od prijateljev bajkerjev. "Jaz sem pripravljen," pa se je glasil odgovor na vprašanje, ali bi znova vodil Podarim-dobim, če bi začeli snemati nove oddaje. Čeprav so v tujini prepoznali njegov talent, se tam ni videl, saj raje klamfa po slovensko.

Že nekaj časa je minilo od prejema viktorja za življenjsko delo. Ste še enkrat premleli, kaj pomeni ta nagrada? Malo sem že premlel in vedno bolj sem je vesel. Na začetku sem mislil, da so dobili kakšen moj izvid, ki ga še nimam. Zdaj je minilo že skoraj tri tedne, pa še nisem umrl in očitno še nisem na smrt bolan, tako da so mi viktorja res dali za življenjsko delo in sem ga vedno bolj vesel.

Nagrad se je v vaši karieri že kar nakopičilo in to iz različnih žanrov. Bili ste nagrajeni celo čez mejo, od koder tudi verjetno najbolj zanimiva zgodba, kako so vas obvestili o nagradi ... To je bila zlata arena na filmskem festivalu v Pulju. Bili smo na Triglavu s Tofom in eno veliko klapo. Takrat še ni bilo mobitelov, bili so samo meteorologi, ki so imeli svojo postajo. Oni so prišli na Kredarico povedat, da sem dobil nagrado in da moram takoj v Pulj.

Ta nagrada je bila potrditev iz tujine, kjer so očitno prepoznali vaš talent. Vas ni tujina nikoli zamikala? Mi imamo malo težav s tem. Sicer smo veliko snemali na Hrvaškem in v Srbiji, no, takrat je bila to ista država, ampak v tujini je drugače. Imamo jezikovne probleme, saj ne moraš v Ameriki ali Angliji snemati filmov. No, nekaterim uspe, tak je Rade Šerbedžija, ki super govori angleško, "amerikansko" in celo obvlada narečja, ampak še zmeraj igra ruske agente. Zelo težko je prodreti.

Kot ste že omenili, gre pogosto za te ruske oziroma slovanske vloge … Vas niso zanimale? Nikoli me ni mikalo. Raje sem po slovensko klamfal, pa je bilo, pa še raje imam gledališče kot film. Čeprav je tudi snemati zanimivo, ampak v gledališču se lahko bolje izpoveduješ. Veliko bolj si samostojen, ker v filmu si odvisen od tehnike, lučkarjev, montaže, režiserjev, scenarija in imaš majhen vpliv na končni izdelek, medtem ko imaš v gledališču velikega.

Igrali ste različne vloge, od komedijskih do resnih, v vseh žanrih. Kako se lahko tako hitro prelevite iz ene vloge v drugo? To ni težko. Sem bil pa zelo vesel, da sem dobival vse vloge. Če te enkrat spoznajo za komika, je nevarno, da dobivaš same takšne vloge. Moje najbolj prepoznavne vloge so iz televizije in to so predvsem komične vloge ter igra Podarim dobim. Ko se vsak dan pojaviš na televiziji, je jasno, da si prepoznaven obraz in potem te imajo ljudje za takšnega. V gledališču sem igral tudi resne vloge, kot sta Jerman iz Hlapcev in Fausta. To so ogromne gledališke vloge, ki so popolnoma resne, celo tragične, ampak meni je bilo všeč ravno to, da mi je uspelo na obeh straneh.

Kako se igralec otrese sence vloge, ki ga je preveč zaznamovala? Tako recimo, kot je vas Podarim-dobim? To je res. To so televizijske vloge, to celo ni bila vloga, ampak akcija, ki je trajala 13 let. S tem me še vedno enačijo. Srečam ljudi, ki me sprašujejo: "Imate še kartice? Imate še šal? Imate še kapo?" To so stvari, za katere se moraš prav zavestno odločiti, da nisi več to. Čeprav mlade generacije ne vedo več za to, poznajo me kot Doktorja Kroto, ker Našo malo kliniko ponavljajo vsako leto. Zdaj sem v tem šopku pri mladih, pri starih pa Podarim-dobim. Letos smo imeli spominsko zabavo na Krvavcu. Prinesel sem šal in kapo, imeli smo tudi darila in kartice. Super je bilo, le moje fenice so zdaj malo starejše.

Vedno pravite, da ste zdaj v vlogi, ko sami izbirate svoje vloge. Pa je v Sloveniji dovolj vlog, da se lahko izbira, ali je trg zelo omejen? Seveda je. Jaz imam slučajno takšen status, da sem prišel tako daleč, da si lahko izberem vlogo, ki mi je všeč. Če si v angažmaju v gledališču, nimaš te možnosti. Lahko se kaj dogovarjaš, ampak nimaš možnosti, da bi rekel, tega se pa meni ne da. Pri gledališču je tako, da ni pomembno, kakšna je vloga, naj bo komična ali tragična, v vsaki najde igralec izziv in možnost, kako delati, in te stvari "zrajcajo". Malo je vlog, ki bi jih takoj odklonil.

Obstaja vloga, ki ste jo odklonili in bi nato obžalovali? Ne, ni je.

Kaj menite o trenutnih razmerah v slovenskem gledališču? S tem mislim igralce, infrastrukturo, denar in navsezadnje obisk predstav … Stanje je super dobro. Imamo svetoven teater − mladinski teater gostuje po vsem svetu, Drama hodi po Evropi, Mestno gledališče gostuje, Maribor ima čudovite predstave, Celje, Koper … To so gledališča, ki so narodna, ampak imamo tudi ogromno preostalih skupin. Celo z muzikali smo se začeli ukvarjati. Potem imamo komercialna gledališča s komedijami, ki jih nekateri zelo ne marajo, ampak jaz sem veliko tam igral in moram reči, da so predstave pridobile na kupe gledalcev, ki niso nikoli hodili v teater, zdaj pa mogoče bodo.

Pa ne znižujejo kakovosti? Mislim, da ne. Absolutno niso vse predstave špica, ampak pridobivajo gledalce, ki bodo šli morda pogledat še kakšno resno predstavo. Tudi gledalci so različni, eni smo bolj plitki, eni so globoki "k štirna" in dobro je, če ima vsak, kar želi.

Sin je postavil rekord gledanosti s filmom Gremo mi po svoje. Bi vas lahko videli v drugem delu glede na to, da se obeta? Mislim, da ga bodo posneli, ampak da jaz nisem pri tabornikih. Bo kar Zrnec nadaljeval.

Ne bo sodelovanja sin-oče? Bila sva dogovorjena, da bi igral dedka z vnukinjo − lušten scenarij. To je bilo že deset let nazaj, Miha je rekel, naj počakava, ker sem premlad. Sem ga zadnjič spet vprašal, kaj je s tem, pa je rekel, da sem še vedno premlad.

Ste profesor na AGRFT. Se vam zdi, da vas je kakšen izmed vaših študentov že prerasel? Ne vem, ampak sem imel ogromno nadarjenih. Gregor Bakovič je eden izmed njih, tudi Jurij Zrnec, ampak to ni primerjava, da bi bil dober igralec zato, ker je bil moj študent. Fantje so nadarjeni. Današnje generacije so že apriori bolj talentirane kot mi, ker smo bili bolj zadrti, zafrustrirani, ti so pa svobodni. Ko pridejo fantje po maturi na akademijo na sprejemne izpite, jih je užitek gledati.

Na sprejemnem izpitu sedi ves profesorski zbor. Držijo te zgodbe, da rečete, zaigraj mleko, pa potem kakšen študent vpraša: katero, 3,2 ali 1,6? To so nekatere duhovitosti. Se kdaj zgodi, da profesor študentu naloži kakšno absurdno nalogo, da bi preveril, kako je z njegovo fantazijo. Zato so včasih kakšne smešne naloge in se narežimo skupaj s študenti, če uspe kakšna pogruntavščina.

Poleg igranja pa so vaša strast tudi motorji … To pa res. Sem generacija, ki je začela z mopedom, ne z avtom. Imeli smo breto, pa vespo, šele čez nekaj let je prišel spaček. Potem nekaj časa nisem imel motorja, ker so otroci bili otroci: "Oči, dej ključe." Takrat 15 let ni bilo motorja pri hiši, no, zdaj so pa spet in tudi fantje so se začeli ukvarjati s tem.

Vaši prijatelji bajkerji imajo zelo črn smisel za humor. Baje ste dobili neko zanimivo darilo … Za 70 let sem dobil lepo žaro, že vse je vgravirano, le zadnje letnice še ni. Letos sem dobil pa parcelo s certifikatom.

Kako jim pa vrnete? Gremo v kakšno gostilno na dober zrezek, da se jim holesterol poviša. A veste, kako pravijo? Tisti, ki je dober motorist, umre v postelji, ne na motorju.

Govori se o obujanju nagradne igre Podarim-dobim. Kaj menite? Mislim, da niso več časi za to. Takrat je sovpadalo kup srečnih okoliščin. Ko me je poklical Tone Vogrinec in rekel, da bi naredili Podarim-dobim in da bi imeli dobre nagrade, smo si rekli: "Pa dajmo." Ko smo snemali prvi spot, so mi uredili še kapo in šal, čisto slučajno jo je asistent prinesel, ker so bili vsi smučarsko oblečeni: Mateja Svet, Rok Petrovič, Bojan Križa in Kuralt, no, vsi so bili, ampak raje ne bi več našteval, da katerega ne izpustim. Ta šal in kapa sta se obdržala do zdaj, ampak prijelo se je tudi zato, ker smo imeli fenomenalno smučarsko generacijo. Na Hrvaškem še niso smučali, še ni bilo Kostelićev in smo govorili, da bi bila Slovenija lahko kot Švica, da gre ves denar v Beograd, tu pa smo poudarjali, da bo ta denar za naše smučarje in so ljudje noro kupovali kartice. V najboljših sezonah je bilo prodanih okoli 2.300.000 kartic, več kot je Slovencev. Okoliščine so bile super, tudi darila se je tako dobilo, da so direktorji malo poklicali okoli: "Daj ti dva avta. Ti eno hišo." To so bile donacije. Danes se težje dobi sponzorstvo. Če jim uspe, pa super.

In če jim uspe … Bi bili za sodelovanje? Jaz bi bil takoj za. Sem za remake, ampak potrebujemo še kakšnega smučarja. Jaz sem pripravljen.